Margaret Mezzantini: Ne premikaj se

Mezzantinijeva me z romanom Novorojen ni prepričala. Slaba izkušnja in bedna naslovnica sta bili klavrni popotnici za branje Ne premikaj se.

Napaka. Ogromna napaka.

Na osemindvajseti strani me je razsvetlilo: Penélope Cruz je Italia v Castellittovem filmu. Redko vidim film pred knjigo, obratno pa še redkeje.

Zgodba je tako klišejska in predvidljiva, da boli. Kirurgova hčerka doživi prometno nesrečo s skuterjem, kar je zgolj pripovedni pripomoček za Timoteove reminiscence na razpetost med glamurozno Elso in tretjeligaško Italio. (Stežka to rečem, a Penélope Cruz je bila tako šokantna v svoji filmski vlogi, da je tudi Mezzantinijeva ni mogla ubesediti bolj prepričljivo.)

Avtorica od faktografskega prvega do pitijskega zadnjega stavka naslika orkanski metež čustev, razpetosti, krivice in krvave ljubezni, ki je tako prepričljiv, da sem moral po vsakem poglavju, dveh roman odložiti, skočiti v vodo, osvežiti stran na tablici ali poklepetati s prvo žrtvijo, ki je bila pri roki. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi. Res ne vem.

Nor roman.

Margaret Mezzantini: Novorojen

Z branjem enega izmed čustveno najsilovitejših romanov zadnjega časa sem imel dvoje težav. Najprej, svoja pričakovanja sem postavil na najvišjo prečko tako zaradi rahle evforije, ki je izbruhnila na Knjižnih moljih, kot tudi zaradi bližnjega opazovanja učinka, ki ga je imel Novorojen na bralko ob meni. Druga težava je bila v tem, da sem popolnoma napačno sprevidel, v čem leži glavno sporočilo romana.

Mezzantinijeva o najtežjih življenjskih izkušnjah piše brez patosa in solzavosti, in to vselej verodostojno. Niz okrutnosti proti koncu zgodbe se mi je sicer zdel - z udobnega kavča, obdan z vonjem ristretta, recimo - povsem odveč.

Ker pa mi je so-bralka razložila, da sem niz dogodkov dojel popolnoma narobe, bom sedaj raje utihnil. Tako gre to.