ponedeljek, 17. oktober 2016

Ken Follett: Propad velikanov


Izid Follettove Trilogije stoletje so spremljale množične omedlevice kritikov, ki so tekmovali v hvaljenju zgodovinske umeščenosti romanov. Upravičeno. Follett se je izdatno poglobil v krhka razmerja velesil, ki so se sesula v do tedaj največje človeško klanje, prvo svetovno vojno. Premišljenemu izboru protagonistov in njihovih zgodb je poskušal dodati pretežno vsiljivo poučnost, ki bo marsikaterega bralca odgnala že po prvih sto straneh.

A to sploh ni največja težava. Težava je, ker je Follett zgolj povprečen obrtnik. Glavni junaki so plitki in predvidljivi, njihova zgodbe pa suhoparne in brez vsakršnega potenciala. Domnevam, da je to kaj kmalu ugotovil tudi sam avtor, in se je zato vse prevečkrat poskušal zateči v domnevno varen objem mehke pornografije sedemdesetih let. O sami literarni izvedbi ne bi tratil besed - Follett našim socialnim realistom ne seže niti do gležnjev, pa pri tem socialni realizem ni ravno vrhunec literarnega izraza.

Oprostite, tega ne morem brati.

Ni komentarjev:

Objava komentarja