nedelja, 23. oktober 2016

Miha Mazzini: Zvezde vabijo

(Tamala je znorela po devetdesetih straneh, češ, nič se ne dogaja.)

Modra ptica 2016.

Pri Mazziniju se moram najprej sprijazniti z dejstvom, da ga sprehodi v subtilno naracijo ne zanimajo prav preveč. Hočem reči, Mazzini ni Proust ali - če smo že ravno v polju mladinske književnosti - Sarah Crossan. Zvezde vabijo pripovedni način spustijo še stopnjo nižje, kot da bi Mazzini nehote poskušal prilagoditi raven na nekakšen mladinski pidžin. Neprimerno podcenjevanje najstnikov, se mi zdi, in velika škoda.

Naracija je pri Mazziniju vselej samo v funkciji zgodbe, in tu ima Mazzini črni pas 99. dan. Zvezde vabijo napletejo celovito ozadje mladostniškega nasilja, bodibildinga, iskanja talentov, pasti družbenih omrežij in ljubezni. Roman dobro zadene socialno noto, denimo o nevidnosti trgovk, ki zlagajo izdelke na police, in boleči dobrodelnosti Viktorijine mame. (Harvard, prijatelji, Harvard.)

Zelo korekten mladinski izdelek, ki lahko sproži primerne razprave v krogu družine.

Ni komentarjev:

Objava komentarja