nedelja, 13. julij 2014

Donna Tartt: The Goldfinch


Najprej enačba: The Goldfinch = lišček = der Stieglitz = Štiglic.

Nisem bral zaradi naslova, pač pa zaradi Donne Tartt in pulitzerja.

Donna Tartt, ah, Donna Tartt. The Secret History in The Little Friend. Vanity Fair v presunljivo poglobljenem članku o Liščku uporabi luciden naslov: "It's Tartt, But Is It Art?"

Donna Tartt je dobitnica pulitzerja 2014 za:
... beautifully written coming-of-age novel with exquisitely drawn characters that follows a grieving boy’s entanglement with a small famous painting that has eluded destruction, a book that stimulates the mind and touches the heart.
Trinajstletnik Theo je s svojo materjo na napačnem kraju ob neprimernem času. Eksplozije vržejo galerijo v zrak in pustijo za sabo zbegano siroto, na katero se sprime svetovno znana umetnina.

Lišček bi moral biti, če si dovolim malce nakladanja v smislu vsesplošnega navdušenja nad Tarttovo od Kirkusa do Amazona, triumf človečnosti nad smrtjo, prefinjena zgodba o prepletenosti brezčasne umetnosti s pristnim prijateljstvom (vedro, prosim), in tako naprej in tako naprej. Kolektivni histeriji se je težko upreti.

V resnici je Lišček boleče pretenciozen izdelek, ki bi zlahka razpadel na tri, štiri samostojne, a še vedno neznosne romane. Lišček je smrtonosna želja Dana Browna, ki si želi biti Dickens, pa mu to ne uspe. Izbruhi nabuhle proze, ki poskušajo umetniško opisati norost trenutka (eksplozija, fragmenti Las Vegasa, kakor-tarantinovski mafijski obračun), izpadejo najprej komični, potem pa globoko žaljivi.

Donna Tartt + pulitzer = pogreb literature.

Ni komentarjev:

Objava komentarja