Močan želodec moraš imeti, da te naslovnica ne odvrne od branja. Ali pa resnično veliko ljubezen do Pregla.
Mene je gnalo slednje, a so me kaj hitro začeli glodati dvomi.
V kateri ligi igra Pregl s svojim prvim romanom za odrasle? Začne s skoraj kmetskim realizmom, preide v sodobno, a suhoparno prozo, vmes zazvenijo glasovi iz njegove več kot prisrčne mladinske literature (pojavijo se Miha, klarinet, godba na pihala, novinarji) - a kam to sodi? Bolj ko sem bral, bolj se mi je povešal rilec. Roman je druga liga, nekje v rangu The Casual Vacancy, a z bistveno manj napetosti in usodnosti.
Še težje je vprašanje, kaj je tisto, kar bi v romanu moralo nositi zgodbo naprej. Sprva sem Pregla bral v smislu slovenske sprave, a to najbrž ni bil njegov namen. Jančarjeva uspešnica To noč sem jo videl je v tem pogledu, kakorkoli kontroverzno se že loteva usodne slovenske teme, bistveno bolj učinkovita. Vsi zapleti zvodenijo v poskus razlaganja življenja po vojni in vlečenja vzporednic s sodobnostjo, in to - žal - zgolj preko sejanja semena in nenadnega pojavljanja novih, nezakonskih sorodnikov. Zasnova je zanimiva, a povsem neprepričljiva v izvedbi.
Kerstin je na Knjižnih moljih v imenu ljubezni do Pregla roman odložila na četrtini, jaz pa sem žal vztrajal do konca.
Na kratko: Pregl je sijajen mladinski pisatelj. Kukavičje gnezdo te moje trditve ne bo spremenilo - če veste, kaj vam hočem povedati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar