Odkar so pesniki večinoma opustili vezano besedo in zdaj namesto verzov uporabljajo proste ritme in zanje na kitice razčlenjeno nihajočo vrstico, je tu in tam slišati poglede, da gre pri vsakem besedilu različno dolgih vrstic za pesem. To je zmota. Nihajoči - ali bolje: leteči stavek - je prost in ne pripada samo pesnikom.
Ransmayr v opombi gunca afne iz Leteče gore in letečega stavka, a kakorkoli obračam, sem na koncu bral epopejo. Odlično epopejo. Epopejo introspekcije, všito v gorniško izkušnjo in prežeto z ljubeznijo do brata in Nieme. Leteča gora ima kar nekaj šibkih točk, denimo ponavljanje enih in istih vzorcev iz vremena, snega, vetra, skal, a to zlahka sprejmem kot nujno mantro, ki nas vodi navzgor. Niema je izredno skopo predstavljena in Ransmayrju služi zgolj za kontrapunkt pravi temi - bratu Liamu.
Ampak, ni kaj, dobra stvar, tale Leteča gora, karkoli že je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar