nedelja, 23. avgust 2020

Graham Swift: Povodje

 

Dolgočasna fotografija, ki spremlja zapis, je bolj zgovorna, kot se vam zdajle nemara zdi. Knjigi sta se naselili v našo knjižnico v razmiku tridesetih let; druga bolj po malomarnosti, ker naslova Povodje nisem pravočasno povezal z Waterland. Imel sem malce sreče.

Povodje je morebiti bolje brati v mirnem zavetju prevoda Miriam Drev. Za popoln užitek ob Swiftovem mojstrstvu mora biti bralec drugače opremljen z nabrušenim znanjem angleščine; raven moje pred dobrimi tridesetimi leti - in bogve če ne tudi danes - je bila daleč od primerne. Fotografija zatorej bralca prosi ponižnosti.

A ne gre zgolj za ponižnost, gre tudi za kilometrino. Zvenelo bo bedasto in staruharsko prenapihnjeno, še posebej če se zavedamo, da je Swift roman napisal pri štirintridesetih letih, a vseeno: z branjem počakajte do svojega petdesetega leta. Moj daljni devetnajstletni sorodnik iz preteklosti si je na Waterlandu brez potrebe lomil zobe. Marsikomu bi se branje lahko tudi zagabilo, in to bi bilo vredno vsega obžalovanja.

Povodje je namreč šolski primer romana s popolno strukturo, ki odlično manevrira med preteklostjo in sedanjostjo, med več kot bohotno družinsko zgodovino in mladostniškim ljubezensko-spolnim razmerjem med Mary in Tomom, med osebnim življenjskim obračunom in končno tudi umorom. Povodje ni samo roman s popolno strukturo, Povodje je popoln roman.

Ni komentarjev:

Objava komentarja