torek, 31. marec 2020

Hannah Arendt: Eichmann in Jerusalem

Leta 1963 je Hannah Arendt s knjigo Eichmann v Jeruzalemu dregnila v sršenje gnezdo, in besnenje različnih mnenj se do danes ni umirilo. Leposlovni pretresi, denimo Satanski stihi, Lolita, Varuh v rži, Gospodar muh in Ameriški psiho, Arendtovi ne sežejo niti do gležnjev.

Ne bom poskušal biti pameten, ker lahko mimogrede preberete predgovor, avtoričin zaključek in tehtne članke na vseh koncih sveta. Iz čisto osebnega zornega kota me je najbolj pretresla - ne pa tudi presenetila - očitna podstat o plehkosti zla. Eichmann, zvest, slabo izobražen in dejansko zarukan omejenec, je bil vodja oddelka IV-B-4. Nad njim so krožile nacistične megazvezde, kot so bili denimo Heydrich, Himmler, Göring, Bormann, Kaltenbrunner, Frank in veliki sin slovenskega očeta Odilo Globočnik. Eichmann kot drugoligaški apartčik denimo ni igral bistvene vloge na konferenci Wannsee, a je s svojim trdim delom poskrbel, da je holokavst tekel karseda gladko. Njegovo pomanjkanje samopremisleka je preprosto grozljivo. Ko je Arendtova svetu naslikala podobo nepomembneža, ki se je zgolj trudil po najboljših močeh, in omogočil smrt milijonov, ji tega ljudje, pričakujoč podobo poosebljenega zla, niso nikoli odpustili.

Odpustili ji niso niti domnevnega zaničevanja vzhodnih Judov in načina, kako je izpostavila vlogo judovskih svetov, katerih naloga je bila, da so izseljevanja ("evakuacije"!) potekala brez nepotrebnih uporov.

Knjigo sem bral na več ravneh, kot oris zločinov in samega sojenja, kot deloma dokumentarno pričevanje o delovanju nacističnega sistema, pri čemer sem moral zamižati ob nekaterih netočnostih (Heydrichov judovski izvor in podobno), predvsem pa kot zapis o tanki črti med človečnostjo in zlom.

Temeljno delo, vsaj zame, ostaja Reesov Auschwitz: The New History.

P. S. Eichmann je bil obsojen tudi za izselitev 14.000 Slovencev iz Jugoslavije.

Ni komentarjev:

Objava komentarja