Ah, ahhh, ahhhhhh ... Težek, tale zapis. Deset dni se že pretvarjam, da mi pravzaprav ni treba pisati.
Takole: najlažje se mi je skriti za pogovor, ki ga je s Kristianom Novakom imel Delov novinar Lucijan Zalokar (Sobotna priloga, 7. marec 2020).
Pogovarjamo se o letnicah rojstva. Kaj vse je francoski pisatelj Édouard Louis, letnik 1992, že dosegel, česa mi – vodja odnosov z javnostmi na Fabuli Ana Škreblin, hrvaški pisatelj Kristian Novak, novinar jaz – pri tej starosti nismo oziroma ne bomo.
»Ampak vi ste prvi roman napisali pri 26 letih,« rečem Novaku.
»Ja, ampak to je bil šit,« odvrne.
Njegov drugi roman, Črna mati zemla, ni bil šit.
Od romana Črna mati zemla sem iz zadarske knjigarne pobegnil kot vampir ob svitu, ne ozirajoč se na hrvaško sodelavko, ki mi je prisegla, da branja ne bom obžaloval.
Kristian Novak je svojo megauspešnico pokomentiral s ciničnim:
Črna mati zemla je odlična zgodba, ki mi jo je skorajda uspelo uničiti s svojim pisanjem.
Nemogoče je, da po Zalokarjevem intervjuju Novak človeku ne bi prirasel k srcu, častna beseda, nemogoče.
In veličastni ampak iz naslova! Čista desetka.
Cigan, ampak najlepši ima strukturno vse, kar roman potrebuje, pa še kaj počez. Glasovi pripovedi se trdno prepletajo, junaki se v hipu izrišejo do potankosti, kar sploh ni presenečenje, saj je avtor leto dni raziskoval romske običaje in način življenja. Zgodba odleti preko 568 strani in pristane natanko tam - si predstavljam -, kjer je Novak hotel od vsega začetka. Novak je mojster.
Ampak.
(Ne morem verjeti - res "ampak"!)
Ampak skozi branje se nikakor nisem mogel približati nobenemu izmed junakov. Bilo mi je, kot da jih opazujem skozi predebelo, rahlo zamazano steklo. Bedasto in absurdno, na koncu mi je bila najbolj pri srcu epizodna Fanika.
Izvrsten roman, ki me je pustil hladnega. (Razumete to? Meni namreč ni jasno, kako je to mogoče.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar