Colum McCann: TransAtlantic

Presneto dober roman, ki iz navidezno nepovezanih pripovedi ustvari močno zgodbo o Irski in njeni usodni prepletenosti z Združenimi državami. Ženski glas v osamljeni hiši, pilota, ki opravita prvi poštni polet preko Atlantskega oceana, novinarka in njena hči, Frederick Douglass, George J. Mitchell, Lily, Hannah - McCann je nedvomno mojster svoje obrti, ki človeka (spomnite se samo na Naj se širni svet vrti) zna ne samo potegniti v zgodbo, ampak tudi v zgodovinski kontekst. Bi brez McCanna nekaj ur posvetil tudi veliki irski lakoti in širšim vzrokom za suženjstvo v Ameriki? Najbrž ne.

Stuart Evers v The Independentu ima prav: kljub očitnim pomanjkljivostim gre za odličen izdelek. McCanna je treba brati.

Haruki Murakami: 1Q84

Za Murakamijeve ljubitelje je bilo to leto prav zanikrno - njihov ljubljenec ni dobil Nobelove nagrade za literaturo. Ah, žalost in solze!

Najbrž je več kot očitno, a tukaj je šlo za dve zablodi: Nobelova nagrada za literaturo je pretežno politično priznanje nekomu, ki je slučajno napisal več kot pet knjig. Murakami ni Tibetanec, kosovski Albanec, Nuba, Savdijka z vozniškim izpitom ali največji severnokorejski literarni oporečnik, zato tukaj nima kaj praskati. 

Druga, večja zabloda izhaja iz domneve, da je Murakami pisatelj veličastnih in do sedaj še ne videnih razsežnosti, ki so dosegle svoj vrh prav z 1Q84. Smejim se.

Ko iz knjigarne vlečeš 1200 strani, prva misel kakopak nanese na Murakamijevo supermaratonsko ozadje. Sputnik, Južno od meje in Norveški gozd so v primerjavi s tem liliputanski, Kafka in The Wind-Up Bird Chronicle pa že nekaj bližje, a še vedno daleč daleč stran.

Roman je mojstrsko razdeljen na dva glasova, Aomaminega in Tengovega, ki se jima kasneje pridruži še tretji. Ritem je popoln, leva, desna, leva, desna - v čudovitem, umirjenem aerobnem tempu. Sem že omenil, da je Murakami supermaratonec? Sem?

Aluzija na Orwella je jasna, gre za antiutopijo, a zgolj v pretanjenih podrobnostih, ki ločijo dva svetova med seboj. Gre tudi za fantazijo, ki je še najbližje The Wind-Up Bird Chronicle, a ne v vsej podivjani radikalnosti slednje.

Zgodba je silovita, prime in drži skoraj do konca druge knjige, tam popusti, spet izbruhne na začetku tretje, malce zamre v sredini in besno odvihra h koncu. Kapo dol, bil sem navdušen. Pa ne da me ne bi vmes tudi kaj zmotilo, sploh ne. Obrvi boste dvignili, ko boste šestnajstič slišali, da na "njenem telesu ni bilo niti grama maščobe". Malce se boste počutili neprijetno, ko bo gospod Murakami zajadral na robove dokaj stereotipnih japonskih pornografskih poljan. Konec - hm, konec ... Konec bi lahko bil drugačen?

A vseeno, če ste resen bralec, romana ne smete spregledati. Murakami je pomemben arhitekt sodobne pop-literature. Émile Zola našega časa, recimo. Bi leta 1885 preskočili branje Germinala?

Colm Tóibín: The Testament of Mary

S Tóibínom sem si v laseh že od Mojstra in Brooklyna, zato mi pri The Testament of Mary ni bilo prav lahko pri srcu. 104 strani Tóibína je bolje kot 104 strani Žabota, sem si rekel, in začel.

Marija nas v jeznem, resigniranem jeziku povede skozi dva glavna dogodka, Lazarjevo vstajenje in Jezusovo križanje. Perspektiva je zanimiva, a ne kaj dosti več kot to, pripoved pa polna cvetk v smislu: "It is day now and what comes in here to this room is called light." Z malo spotikanja romanček hitro pride do konca, kjer ni kakšnega bistvenega presenečenja. Marija dobi prozaično pojasnilo: "'He died to redeem the world,' the other main said. 'His death has freed mankind from darkness and from sin. His father sent him into the world that he might suffer on the cross.'" Ma nemoj.

Hm. Če bi Tóibín svojim likom malce spustil ego in jih počlovečil - pa pri tem sploh ne namigujem na Pythonov ekstrem Life of Brian ali kaj podobnega -, bi roman morda še izplaval, tako pa nam ostane skoraj katehetska vadnica s poskusom Saramaga. Z neuspešnim poskusom Saramaga.

Odsvetujem.

Jhumpa Lahiri: The Lowland

Pri Jhumpi Lahiri sem se boleče zmotil. "Z dežja pod kap" - pa kaj še! Prva tretjina je bila obupna, napisana v slogu sindikalnega zapisnikarskega pripravnika: prvo dejstvo, drugo dejstvo, pojasnilo dejstva, tretje dejstvo, pojasnilo dejstva in tako naprej, klemp, klemp, klemp. Skoraj tako grozljivo kot Paasilinna. Ampak slog človek še preživi, zgodbe, ki ne vznikne, pa nikakor ne. Razen če ni zelo zelo potrpežljiv, kar se tu - izjemoma - izplača.

Tu sta Subhash in Udayan, brata, rojena petnajst mesecev narazen, vzgojena kot dvojčka, neločljiva, in vendar povsem različna. Udayan je mali revolucionar, ki za svoja dejanja hitro plača s smrtjo, Subhash pa ponikne v Ameriko v znanstvene vode. Lahirijeva lepo odvije nit povezanosti med bratoma, vpelje ženo, ki je skupna obema, in hčerko, ki je od obeh in od nobenega. Zaokrožena pripoved zelo dosledno drsi proti koncu, po katerem mi ni bilo žal časa, preživetega z romanom. 

A vseeno: zgodba ni tako zelo izjemna, da bi je bilo nujno treba povedati, še posebej pa ne na tako zanikrn način. Solidno branje, a nič več kot to.

Runer Jonsson: Vike Viking pri rdečekožcih

Krasen plen sem izvlekel iz antikvariata, malce tudi v nasprotju s težnjo, da bi zmanjšal število knjig na policah za dobrih sto: Vike Viking pri rdečekožcih. Vike je sicer car, prijazen, pameten, daljnoviden in v pravem trenutku prestrašen, a moj pravi heroj je zlobni, zajedljivi, strahopetni in preračunljivi Tjure. Med paniko ob pogledu na približujoče se Zoprnike:

"Tako je, je spodbudno rekel Halvar. Dobra zamisel. Seveda, preprečili jim bomo veslanje. In to bo tem bolj učinkovito, ker je veter šibak. Naj izstrelimo goreče puščice v vesla?

Govoril je poglavar Halvar, je rekel Tjure. Halvar Brihtnež! Ni še odkril, da potapljajo vesla v vodo. Ne more misliti na vse malenkosti."

Ali pa geneza Velikega Orkana na prvih nekaj straneh! Tresel sem se od navdušenja!

Če vaši devetletniki ne berejo Vikeja, je to resnična smola.

Albert Camus: Tujec

Sto let od Camusovega rojstva, prijeten članek v Delu, ki navrže nekaj trivije iz njegovega življenja, in dejstvo, da je bilo treba knjigo iskati v omari manj kot deset minut - več kot prepričljivi argumenti, da sem po nekaj desetletjih spet posegel po Tujcu.

Če odrinem absurdizem vstran in mimogrede spomnim še na Camusovo zgroženost, ker so ga povezovali s Sartrom, mi ostane samo še knjižica s 95 stranmi, ki jo beremo v povsem drugih časih. Pripoved je izčiščena do popolnosti, življenje uradnika Mersaulta pa šine iz izgubljenosti v pogubo, kot bi trenil. Presenetila me je lahkotnost, ki veje iz romana - in to usodnim vprašanjem navkljub.

Dobro, celo prijetno branje.

Bi Camusa v današnjih časih tudi prepoznali kot prelomnega avtorja? Najbrž ne, a to prejkone pove več o nas kot o njem.

Eleanor Catton: The Luminaries

Cattonova je The Luminaries zastavila korajžno, in to od prve črke. Note to the Reader denimo napihnjeno začenja: "The stellar and planetary positions in this book have been determined astronomically. This is to say that we acknowledge the celestial phenomenon known as precession, by which motion to vernal equinox, the astrological equivalent of the Greenwich meridian, has come to shift." Podoben duh veje tudi iz orisa oseb in astralnih kart na začetku poglavij, ki se mi jih kljub kar nekaj astrološke kilometrine v nori mladosti ni ljubilo niti ošvrkniti z očesom. 

Všeč so mi bili arhaični povzetki poglavij, denimo pri Mercury in Sagittarius: "In which a stranger arrives in Hokitika; a secret council is disturbed; Walter Moody conceals his most recent memory; and Thomas Balfour begins to tell a story." Prisrčno, in to resno mislim.

Po uvodnem motoviljenju se zgodba končno lahko prične - in zgodba ima vse, od trupel, skrivnostnih tujcev, izginulih likov, vlačug, bogastva, ki ga ni več, do popolne prepletenosti, ki je nam, bralcem, ponavadi tako presneto všeč. Madonca, roman se šopiri tudi s silovitim vsevednim pripovedovalcem, ki mimogrede navrže: "We shall therefore leave Thomas Balfour standing on the wharf with his hands in his pockets, squinting into the rain. We shall turn our gaze some two hundred yards to the north, and alight at the Auction Yards on Gibson Quay - where, behind the rostrum, an unpainted door leading to a private office bears the legend "Nilssen & Co., Commission Merchants." Če se bralcu tu ne zašibijo kolena in orosijo oči, je bolje, da se pobere nazaj na Facebook, kajneda?

A vseeno s tem romanom nekaj ni v najlepšem redu. Brskajoč po zapiskih, najdem na koncu prve petine vprašanje: "Ali se začenja?" In se, takrat se nit res začne malce odvijati, a se koj spet zaustavi v dolgoveznem razpredanju tega ali onega protagonista. Stilistične bravure, kompleksna zasnova in več kot očitno leta priprav na pisanje ne morejo prikriti dejstva, da romanu primanjkuje osnovne napetosti, ki bi bralca gnala naprej.

Ker knjig po posvetu s farmacevtko ne uporabljam kot uspavalno sredstvo, sem The Luminaries besno odložil in se lotil Jhumpe Lahiri. Precej hitro mi je postalo jasno, kaj pomeni ljudski izraz priti z dežja pod kap, a o tem malce kasneje.