José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi narobe, tako da enostavno spregledaš globino, ki jo prinaša Fernando Pessoa, in se osredotočiš na enostavnejše téme: čudovito ozračje hotela in najemniškega stanovanja, razpetost med ženskama (in seveda več kot samo ženskama) in Saramagov oris leta 1935, ko v zraku visi duh Franca in španske državljanske vojna. Antifa in te reči, kajneda. 

Nagrade so pogoste in presunljive. Tole spodaj je že skoraj poezija:

Vrnil se je v posteljo, to je otročje, če človek nekaj hoče, tega ne prepušča naključju, temveč se potrudi, da bi to dobil, samo pomislimo, kako so si v svojih časih prizadevali križarji, z meči proti handžarjem, če je bilo treba, so umrli, pa tisti gradovi in oklepi, potem je, ne da bi vedel, ali še bedi ali že spi, pomislil na deviške pasove, katerih ključe so s seboj nosili gospodje vitezi, ubogi rogonosci, vrata njegove sobe se potihoma odpro, potem zapro, neka postava tipaje prihaja, se ustavi ob njegovi postelji, roka Ricarda Reisa se iztegne in sreča njeno ledeno roko, potegne jo k sebi, Lidia trepeče, edino, kar uspe reči, je, Zebe me, on pa ne reče ničesar, razmišlja, ali naj jo poljubi na usta, kakšna žalostna misel.

Saramago v skoraj najboljši obliki. 

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

 

Nič ne pomaga, če človek ve, kdo so bili Roland Barthes, Jacques Derrida, Michel Foucault, Tom Stoppard, Umberto Eco, Roman Jakobson, Louis Althusser, BHL, četudi bi o večini težko tvoril daljši stavek; prav tako ne pomaga nič, da se spomnim Giscarda d'Estaigna in seveda Mitteranda; še posebej pa ne pomaga nič, da za nekatere druge like nisem še nikoli slišal in se zategadelj nisem mogel hahljati Binetovim domislicam. Sedmo funkcijo jezika sem utrujen odložil na dvestoti strani. Naj me skrbi zaradi HHhH, ki me še čaka?

Graham Swift: Povodje

 

Dolgočasna fotografija, ki spremlja zapis, je bolj zgovorna, kot se vam zdajle nemara zdi. Knjigi sta se naselili v našo knjižnico v razmiku tridesetih let; druga bolj po malomarnosti, ker naslova Povodje nisem pravočasno povezal z Waterland. Imel sem malce sreče.

Povodje je morebiti bolje brati v mirnem zavetju prevoda Miriam Drev. Za popoln užitek ob Swiftovem mojstrstvu mora biti bralec drugače opremljen z nabrušenim znanjem angleščine; raven moje pred dobrimi tridesetimi leti - in bogve če ne tudi danes - je bila daleč od primerne. Fotografija zatorej bralca prosi ponižnosti.

A ne gre zgolj za ponižnost, gre tudi za kilometrino. Zvenelo bo bedasto in staruharsko prenapihnjeno, še posebej če se zavedamo, da je Swift roman napisal pri štirintridesetih letih, a vseeno: z branjem počakajte do svojega petdesetega leta. Moj daljni devetnajstletni sorodnik iz preteklosti si je na Waterlandu brez potrebe lomil zobe. Marsikomu bi se branje lahko tudi zagabilo, in to bi bilo vredno vsega obžalovanja.

Povodje je namreč šolski primer romana s popolno strukturo, ki odlično manevrira med preteklostjo in sedanjostjo, med več kot bohotno družinsko zgodovino in mladostniškim ljubezensko-spolnim razmerjem med Mary in Tomom, med osebnim življenjskim obračunom in končno tudi umorom. Povodje ni samo roman s popolno strukturo, Povodje je popoln roman.

Italo Calvino: Palomar

Palomar je po Calvinovih besedah predhodnik slovitega romana Če neke zimske noči popotnik. Srce se mi para, ko sodim knjigico samo po prvi polovici, a več res nisem zmogel. Svetujem velik velik obvoz.

Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica

Philipp je star šestnajst let in skrbi za svojega očeta, ki je pred časom izgubil službo, se počasi zapil in uspel pasti po stopnicah. Gospodinjska pomočnica se zdi kar primerna ideja, in pojavi se Ada.

Roman na 156 straneh me je prevzel s svojim stvarnim, nikoli plehkim jezikom, ki do zadnjega vonja naslika razpadajočo hišo, zapletenost odraščanja in deško hrepenenje, postavljeno ob bok zaljubljenosti usihajočega moškega.

"Petersen je z Ado izoblikoval enega najbolj simpatičnih in ženstvenih likov sodobne nemške književnosti," piše na platnicah slovenskega prevoda. Ada je zagotovo izredno nenavadna, izstopajoča junakinja sodobnega romana, ravno prava, da zavrti smrkavca, ki mu hormoni špricajo skozi ušesa, betežnemu moškemu bralcu pa se bo morda zazdelo, da v njenem opisu zija nekaj večjih pomanjkljivosti, ki jih je težko spregledati.

Priporočam, pravzaprav.

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Ah, ahhh, ahhhhhh ... Težek, tale zapis. Deset dni se že pretvarjam, da mi pravzaprav ni treba pisati.

Takole: najlažje se mi je skriti za pogovor, ki ga je s Kristianom Novakom imel Delov novinar Lucijan Zalokar (Sobotna priloga, 7. marec 2020).

Pogovarjamo se o letnicah rojstva. Kaj vse je francoski pisatelj Édouard Louis, letnik 1992, že dosegel, česa mi – vodja odnosov z javnostmi na Fabuli Ana Škreblin, hrvaški pisatelj Kristian Novak, novinar jaz – pri tej starosti nismo oziroma ne bomo.

»Ampak vi ste prvi roman napisali pri 26 letih,« rečem Novaku.

»Ja, ampak to je bil šit,« odvrne.

Njegov drugi roman, Črna mati zemla, ni bil šit.

Od romana Črna mati zemla sem iz zadarske knjigarne pobegnil kot vampir ob svitu, ne ozirajoč se na hrvaško sodelavko, ki mi je prisegla, da branja ne bom obžaloval.

Kristian Novak je svojo megauspešnico pokomentiral s ciničnim:

Črna mati zemla je odlična zgodba, ki mi jo je skorajda uspelo uničiti s svojim pisanjem.

Nemogoče je, da po Zalokarjevem intervjuju Novak človeku ne bi prirasel k srcu, častna beseda, nemogoče.

In veličastni ampak iz naslova! Čista desetka. 

Cigan, ampak najlepši ima strukturno vse, kar roman potrebuje, pa še kaj počez. Glasovi pripovedi se trdno prepletajo, junaki se v hipu izrišejo do potankosti, kar sploh ni presenečenje, saj je avtor leto dni raziskoval romske običaje in način življenja. Zgodba odleti preko 568 strani in pristane natanko tam - si predstavljam -, kjer je Novak hotel od vsega začetka. Novak je mojster.

Ampak.

(Ne morem verjeti - res "ampak"!)

Ampak skozi branje se nikakor nisem mogel približati nobenemu izmed junakov. Bilo mi je, kot da jih opazujem skozi predebelo, rahlo zamazano steklo. Bedasto in absurdno, na koncu mi je bila najbolj pri srcu epizodna Fanika.

Izvrsten roman, ki me je pustil hladnega. (Razumete to? Meni namreč ni jasno, kako je to mogoče.)

Stephen King: The Stand

Če vam gre na živce nepovezano česnanje in težko prenašate prebiranje otrobov, bom sporočilo strnil: The Stand se splača prebrati. Želim vam lep dan.

Porajajo se mi rahle slutnje, da se bo zdaj zdaj iz mene usula žlobudra, kar me pravzaprav ne čudi. The Stand je namreč eden izmed romanov, ki so me najbolj zaznamovali kot bralca. 

Gre za vrsto zanimivih pojavljanj Tadeja Zupančiča, pri čemer dotični gospod ni ravno oseba, na katero bi se spomnil vsakih pet let. Zupančiča je konec maja zbezala na plano Irena Štaudohar v pogovoru za Delo. Ko ga je spraševala o dostopnosti knjig in branju v času korone, je odvrnil:

Bolj me je presenetilo, ko sem poskusil sestaviti seznam knjig, ki sem jih v resnici prebral, je bil ta zelo uboren: res končal sem samo dva krajša pamfleta o britanski stanovanjski politiki oziroma investitorsko-industrijskem kompleksu, ki jo obvladuje, vse druge knjige so trenutno še v različnih fazah neprebranosti. Kot da ne bi imel kondicije za branje, čeprav sem pričakoval, da mi je ne bo zmanjkalo. Hecno.

Zupančič je do pičice natanko opisal stanje stvari. The Stand sem glodal štiri, morda pet tednov, kar je smešno. Pred tem sem se mučil z Ameriško pastoralo, o kateri še ni zapisa, ker ne vem, ali se bom k branju še vrnil. To je bilo to, kar zadeva branje v času korone. 

Konec srednje šole in v prvem letniku faksa je bila krivulja moje kronične pametnosti in domnevne aristotelovske široke razgledanosti na blazno visokih vrednostih, potem pa se je začel strm padec, ki se ni zaustavil do današnjih dni. Leta 1989 smo univerzalni intelektualci mojega bednega kalibra brali Časopis za kritiko znanosti, Novo revijo, Naše razglede in pogojno Teleks, v katerem so blesteli mladi upi Marko Crnkovič, Luka Novak in Tadej Zupančič. Mladci so z veseljem kontrirali zaprašenim literarnim uglednežem in izzivali z umeščanjem pop-literature ob bok kakšnemu Iskanju izgubljenega časa. Stephen King je bil karseda primeren vzvod za draženje razjarjenih eminenc in nabiranje lahkih točk. Vsi štirje (kdo, zaboga, je bil četrti? Marcel?) so dobili status božanstev, kar je dobilo svoj vrhunec v članku, kjer je nekdo opeval vse od prijaznosti Tadeja Zupančiča do njegovega nahrbtnika z medvedkom. Šlo je za ogromne količine megle, a tudi za prepotrebne spremembe pri splošnem zaznavanju kulture in njenega polja. 

The Stand je bil eden izmed prvih romanov, ki sem jih prebral v angleškem jeziku. King je King, ampak že pred tridesetimi leti mi je bilo jasno, da The Stand bistveno odstopa od ostalih Kingovih izdelkov, recimo od The Tommyknockers, The Dark Half, Christine, Pet Sematary ali It. The Stand se mi je nekdaj pravzaprav zdel tako dober, da sem ga redno uvrščal med top 20, kar sedaj, po četrtem, petem branju preklicujem. A vendar: kako ta roman useka! King v hipu zradira večino človeštva in pusti nekaj preživelih, ki so orisani več kot spodobno. Zgodbe glavnih likov izredno dobro preplete in jih pelje do konca, ki je - seveda - mistična grozljivka. Zanimivo, tudi temni antagonist je opisan povsem nepristransko, za kar dajem Kingu deset točk od desetih. Danes zrelejši, a ne nujno boljši bralec v poljubno raztegljivih srednjih letih pa odvzemam nekaj točk za like, ki nenadoma izginejo ali pa se izkažejo za nepotrebne, pa tudi za mestoma nadležno razvlečenost zgodbe. A ne razumite me narobe, The Stand kot mainstream zlahka izpraši hlače marsikateremu resnejšemu literarnemu imenu.

Hvala Tadeju Zupančiču.