Peter Krečič: Plečnik

 

Vsakdo nekje globoko v sebi goji spomin na svojega prvega plečnika. Moj je celjski in je učinkovito pomešan z drugimi mestnimi čudesi, pred katerimi smo hribovci spoštljivo obnemeli: semafor, miličnik v belem, vlak, Ljudska posojilnica. Ljubljančanom je bil Plečnik položen v zibko. Plečnik tu pač je, kot zrak in voda. Zadnjič sem štel stebričke na Tromostovju, ker se v njihovem številu bojda skriva potegavščina.  Pred dnevi sem se spomnil, da je Peglezen najbrž Plečnikov, in sem si ga zmogel celo ogledati na internetu. Da bi ga šel obiskat v živo, je preveč zapleteno - zagotovo je od tržnice oddaljen petdeset metrov, kar je nečloveška razdalja za sobotno dopoldne. 

A kdo je bil Plečnik? Je bil res mojster svetovnega kova? Če vzdihujem ob mojstrovini Zahe Hadid v Azerbajdžanu, bi moral z enakim navdušenjem gledati na Žale?

Peter Krečič poda marsikateri odgovor. Užival sem. 

Biografija osvetli neverjetno opotekajoče se prve arhitekturne korake mladega Jožeta in ponudi bogato dokumentarno ozadje. Kakšen navedek pove več kot stotine drobno popisanih strani, recimo njegov nagovor študentom:

Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak - pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bo hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste zavrnili. In ko vam bo hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše tehnike.

Če iščete suspenz, se splača potrpeti. Ena beseda: Emilija.

Krečič kar pogosto zapade v podrobne in dolgovezne opise, kot je denimo tale:

Vse mostne ploščadi in stopnišča so dobile balustrade z masivnimi stebrički, nad njimi preklade, ritmizirane z glavami na stikih preklad in z visokimi svetilkami na enormno povečanih zgodnjerenesančnih balustrih, ki na ključnih mestih na ograjah ustvarjajo vtis plamenov. 

Besede večinoma poznam, splošen smisel tudi, na koncu pa razumem samo: ხიდის ყველა სართული და კიბეები აღჭურვილია ბალუსტრადებით მასიური სვეტებით, მათ ზევით არის ბალუსტრადები, რომლებიც ჰარმონიაშია თაიგულების სახსრების მოსასხამებთან და მაღალი ნათურები მასიურად გაბერილ რენესანსის სვეტებზე, რომლებიც ბალუსტრადის მთავარ ადგილებში ქმნიან. შთაბეჭდილება. ალი.

Zame gruzijščina (a niso te črke čudovite?!?), za nekoga drugega najbrž ustrezna podpora razumevanju Plečnikovega dela.

Odlično branje.