Naš geto je zadel strašanski udarec. Zahtevajo to, kar nam je najdražje - otroke in starce. Ni mi bilo dano, da bi imel lastnega otroka, zato sem svoja najboljša leta posvetil otrokom. Živel in dihal sem z otroki. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo moje roke primorane storiti to žrtvovanje oltarju. V svoji starosti sem prisiljen iztegniti roke in prositi: Bratje in sestre, izročite mi jih! Včeraj so mi med dnevom ukazali, da pošljemo iz geta več kot 20.000 Judov; če jih ne bomo, bodo to storili sami. Vzniknilo je vprašanje: naj to sprejmemo in izvedemo sami ali naj to prepustimo drugim? A ker nas ni vodila misel, koliko jih bomo izgubili, pač pa koliko bo rešenih, smo sklenili - moji najbližji sodelavci in jaz sam - kakorkoli težko že bo, da se sami lotimo izvrševanja tega ukaza. Izvesti moram to težko in krvavo operacijo, odrezati moram ude, da bi rešil telo! Odvzeti moram otroke. Če jih ne bi, bodo odvzeti tudi drugi, bog ne daj.
Danes vam ne morem ponuditi utehe. Prav tako nisem prišel, da bi vas pomiril, pač pa da bi vam razkril bolečino in trpljenje. Prihajam kot ropar, da bi vam pobral, kar vam je najbližje. Poskusil sem vse, da bi bila ta grenka sodba preklicana. Ker ni bila preklicana, sem jo poskušal omiliti. Šele včeraj sem ukazal sestaviti seznam devetletnih otrok. Hotel sem rešiti vsaj en letnik, otroke od devet do deset let. Niso me uslišali. Uspelo mi je samo eno - rešiti otroke, starejše od deset let. Naj bo to uteha v naši veliki žalosti.Chaim Rumkowski, vodja judovskega sveta v loškem getu, dame in gospodje, v morda najgrozljivejšem govoru vseh časov. (Prevod je moj, zanj pa se rahlo iskreno opravičujem.)
V spalnici poleg kabineta je temno, zato težko rečemo, ali je mlada ženska, ki leži v njej, lepa ali samo čedna. Gotovo ni spala, ker redkokdo spi z odprtimi očmi. Ko so se tiho odprla vrata, jih je zaprla. Takrat se je slišalo tudi glasni in enakomerno dihanje, ki se je po rastoči frazi končalo s tihim žvižgom. Sivi gospod se je z očitnim zadovoljstvom ozrl nanjo, nato pa se je njegov pogled ustavil na drugi postelji. Šele zdaj vidimo dečka, ki se ne pretvarja, temveč zares sladko spi. In to še ni vse, v mesečini je deček podoben malemu angelu iz nemških pravljic; rožnata lička, kodrček na čelu. Osladno gemütlich, bi lahko rekli, če ne bi bilo tako lepo. Moškemu je bila podoba spečih najbrž všeč, morda se je hotel celo nasmehniti, vendar ne vemo, ali je to tudi storil, ker se je mesec prav takrat skril za oblak in ničesar več ni bilo mogoče videti. Ne moremo pa dvomiti, da se je moški trudil kar se da tiho zapreti vrata za seboj.
Andrzej Bart je zvitorepec: za otvoritev izbere legendo o salonskem vagonu, v katerem je Rumkowski bojda prispel v Auschwitz. Nasprotujoče si legende se tukaj ne končajo, zagotovo pa imajo vse enak konec - smrt Chaima Rumkowskega na kraju, ki ga človeštvo nikoli ne bo moglo preboleti.
Rumkowski v romanu nekako preživi in se prežarči na sodišče, ki mu v bulgakovski dinamiki poskuša soditi. Sojenje je najpomembnejši del zgodbe, a ne le zaradi vzpostavitve vzporedne resničnosti, pač pa tudi zaradi nepredvidljivih obratov in zapletenosti osebnosti, ki sodelujejo. Brez zadržkov se pojavi Hannah Arendt, ki je najbrž namenoma skorajda povsem bleda, ob Bornsteinovem grotesknem zasliševanju samega sebe pa sem se prav zares naglas smejal.
Slabo pripravljenemu bralcu, ki rad v temi skače na glavo v globeli neznanih zgodb, bo preglavice povzročalo tisto, kar spremna beseda imenuje kadriranje. Pojavi se dnevnik, z njim pa neznani moški glas, ki ga je težko umestiti. Živčke sem imel kar precej napete vse do 66. strani, ko sem si rekel, dovolj, odloži vse skupaj. A točno na 66. strani se zgodi nekaj, kar sem sicer že pozabil, a tisto nekaj v hipu prestavi pripoved v pravi zorni kot, da se branje lahko nadaljuje.
Hud roman, ki ga težko priporočim, ampak - hud roman. Najbrž veste, kaj vam želim povedati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar