Oblika njene knjige tako ne more nastati drugače kot v potopitvi v prizore njenega spomina, s katerimi natančno opisuje značilne znake obdobja, leta, katerega del so, z večjo ali manjšo gotovostjo - postopoma jih poveže z drugimi, prizadeva si spet zaslišati besede ljudi, komentarje o dogodkih in predmetih iz množice pogovorov, ta šum, ki je večen vir vedno znova oblikovanih izrazov tega, kar smo in kar bomo postali, mislili, verjeli, česar se bomo bali in kar bomo upali.
Če odmislim, da bi gornji vstavek lahko bil del literarne recenzije, ne pa romana samega, in da Ernaux morda celo izdatno trola, je to pravzaprav to, kar moramo o romanu vedeti, da bi ga lahko cenili.
Naš, slovenski čas, še posebej pa čas nekoga, ki je rasel gor na podeželju, se s svetom perrierja, de Gaulla, Pompidouja, Mitteranda in alžirske krize ne prekrije popolnoma, kar je odlično, ker lahko uživamo tudi v pogledu skozi prizmo razlik. A to je obstransko. Pomembni so vstavki iz avtoričinega življenja, fotografija, odsev spomina ... Bolj ko so redko posejani, večji je njihov učinek. Pripoved v množini romanu pristoji kot ekstravaganten klobuk Josipi Lisac.
Konec pa ... konec: "Rešiti delce časa, v katerem ne bomo nikoli več." Tako se konča roman. (Razdelite se v skupine in razpravljajte 15 minut o razliki med Ernaux in Vojnovićem.)
Annie Ernaux je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Tole mi ne gre gladko z jezika, ampak se bom potrudil: upravičeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar