Ideja je nora: kamen s plaže, zalučan v morje; črta, zarisana z brestovo palico; neskončna nit nogavice; jata škorcev, ki sledi Joséju Anaiçu; zemlja, ki se trese - iznenada se Iberski polotok odlepi od Evrope in začne svojo pot po morjih in oceanih.
Kameni splav je nastal devet let pred Esejem o slepoti. Če bi to vedel med branjem, ne bi ves čas trepetal, da se bo zgodba sprevrgla v neponovljivo norijo Eseja. Pa se ne.
Begalo me je še nekaj reči: čemu služi pretirani misticizem kamna-škorcev-niti-palice? Ali ni preigravanje morebitnih političnih odzivov že skorajda dokumentarno? Kaj je Saramago pravzaprav poskušal povedati s prepletanjem usod petih ljudi na konjski vpregi?
Kameni splav se splača prebrati predvsem zaradi geopolitičnega prebliska, ki mu ne najdem para, a če je v vašem življenju čas za samo enega Saramaga, potem mora ta biti Esej o slepoti. Zgodba, ki vas spremlja celo življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar