Kazuo Ishiguro: The Buried Giant

Sledi humorja, ki sem jih s super mikroskopom zaznal v prvem poglavju, so mi pognale kri po žilah. Tudi časovna umestitev v Anglijo po kralju Arturju je odlična, nosilna tematika - kar boste itak sami iztuhtali - kolektivnega spomina in pozabe pa več kot izjemna.

Ishiguro je z nekaj daljšimi presledki roman pisal kar deset let, pretežno zato, ker je enega zgodnjih osnutkov njegova žena Lorna MacDougall zavrnila z besedami: "... this won't do ... there's no way you can carry on with this, you'll have to start again from the beginning."

Bogve kaj je rekla o končni različici, a bojim se, da se Ishiguro z njo ni več posvetoval. Zgodba je anemična, kljub potovanju izredno statična in na trenutke tako duhamorna, da boli.

Obupal sem po prvi tretjini.