ponedeljek, 19. marec 2018

Daniel Defoe: Robinson Crusoe

Robinsona Crusoja sem v otroštvu prebral vsaj tridesetkrat. Moral sem ga brati še enkrat, da sem ugotovil, da ga tokrat berem prvič.
Kmalu sem začutil, kako mi je pijača zlezla v glavo, vendar sem trdno zaspal in se nisem zbudil prej kot naslednjega dne, ko je bilo sonce na nebu tako visoko, da je bila ura gotovo že tri, čeprav sem še danes skoraj prepričan, da sem spal ves naslednji dan in vso noč, malone do treh popoldne novega dne, sicer si ne znam pojasniti, kako sem se mogel zmotiti pri štetju dnevov v tednu, kar se je pokazalo več let kasneje, zakaj ko bi bil izgubil tisti dan, ko sem se vozil čez ekvator in se čezenj vračal, bi bil moral izgubiti več kakor en sam dan.
Povedi so se mi zdele sumljivo dolge in kompleksne za roman, izdan leta 1719. Na hitro sem primerjal prevod in izvirnik, kakorkoli se to sliši bogokletno, saj je bila prevajalka Mira Mihelič. Vse v najlepšem redu. Pokukal sem še v Zlato knjigo: Daniel Defoe, Žiznj i udiviteljnije priključenija morehoda Robinzona Kruzo, pereskazal Kornej Čukovskij. Priredil Kornej Čukovskij! Celo mladost sem se nalival s projo, misleč, da pijem ristretto!

Edini pravi naslov Robinsona Crusoa je "ŽIVLJENJE IN NENAVADNO OSUPLJIVE DOGODIVŠČINE ROBINSONA CRUSOA, mornarja iz Yorka, ki je osemindvajset let čisto sam živel na nenaseljenem otoku ob ameriškem bregu blizu reke Orinoco, kamor ga je bilo vrglo po brodolomu, pri katerem so poginili vsi možje razen njega. S PRIPOVEDJO, kako so ga nazadnje prav tako nenavadno rešili MORSKI RAZBOJNIKI, kakor je sam popisal."

V sovjetski priredbi, jasno, manjkajo pogosta Robinsonova zatekanja k veri in razglabljanja o Bogu. Manjka uvod, velik del osrednje zgodbe in cel zaključek, ki je v izvirniku že skorajda knjigovodska zaključna bilanca, po svoje nepotrebna, a zato odlično prikaže avtorjevo osebno stisko po dveh stečajih in njegov bolesten odnos do denarja.

Eno je jasno: Defoe je Robinsona Crusoja napisal v poznih letih, pri devetinpetdesetih, verjetno iz čistih preživetvenih namenov. Že iz naslova sije njegova odločenost, da bi zgodbo o brodolomcu predstavil kot povsem objektivno in resnično, takšen pa je tudi jezik: faktografski, neizumetničen in deloma okoren. Roman je pri sodobnikih naletel na zaničevanje in posmeh, tudi pri Swiftu, na koncu pa se je sladko smejal Defoe.

Po 299 letih me je pravi Robinson Crusoe zgrabil na prvi strani in mi ni pustil dihati vse do konca. Kadar nisem bral, sem mislil na branje - in to je vse, kar vam moram povedati.

Vse ostalo vam v zgledni, prefinjeni spremni besedi pove Katarina Bogataj.

Ni komentarjev:

Objava komentarja