nedelja, 14. januar 2018

Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina


Roman Ana Karenina je izhajal kot podlistek med letoma 1873 in 1877, kar današnjemu bralcu takoj pade v oči, saj so dolžine poglavij ravno pravšnje in ne nihajo preveč. Je Ana Karenina zgolj Usodno vino devetnajstega stoletja?

Po sijajnem začetku ("Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje. Pri Oblonskih je bilo vse narobe.") so se mi kar nekaj časa po glavi podile črne misli, da so protagonisti romana dokaj enodimenzionalni in nedodelani. Več kot dvesto strani sem potreboval, da sem se zlagoma pomiril in prepustil zanesljivemu toku pripovedi. Ne, Ana Karenina je roman z vrhunsko strukturo in večplastnimi liki.

Dve ljubezenski zgodbi se ovijeta okoli bralca kot kači in ne popustita skoraj do konca: Levin in Kitty, Vronski in Ana. Do kolikšne mere gre za biografsko pripoved, mi je pravzaprav vseeno, a Tolstoja hitro najdemo v Levinu, idealiziranju ruskega mužika in njegove modrosti. Ob ljubezenskih preobratih pa je roman tudi dovršena, morda celo nenamerno kritična slika ruskega plemstva tistega časa. Zavedajoč se dogodkov, ki so sledili med revolucijo leta 1905, še bolj pa z boljševiškim prevzemom oblasti leta 1917, dobi branje romana že skorajda srhljivo noto.

Presenetila me je Anina čustvena neuravnovešenost skozi več kot polovico razmerja z Vronskim, še posebej pa skorajda otročje cepetajoča zamerljivost, ki jo je potegnila v skok pod vlak. Infantilnost ali psihiatrična motnja? Bi lahko Anin konec Tolstoj še malce izpilil ali pa je bil do junakinje namenoma rahlo zloben? Koliko gre tukaj za osebni obračun z dogodki na Jasni Poljani?

Ampak dlakocepljenje na stran! Poglavitno vprašanje, mimo katerega zares ne morem, je, čemu je namenjen omledni četrti del, v katerem Levin doživlja verska razodetja, Vronski pa počasi odhaja na pomoč srbskim bratom. Škoda, da Tolstoj ni odnehal petdeset strani prej.

Preberite, obvezno.

Že nekaj dni berem Borisa Pahorja, vmes pa se občasno zavem, da pogrešam Stepana Arkadjiča Oblonskega, ki je eno takšno prisrčno, sebično in zabavno tele. Moj najljubši Tolstojev lik.

Ni komentarjev:

Objava komentarja