četrtek, 24. maj 2018

Andrew Sean Greer: Less

Pulitzer 2018. Ampak zakaj?

Najprej sem bral čisto počasi, ker sem bral roman o LGBT in me je pri tem komajda kaj vleklo naprej, razen seveda skoraj šaljivih začetkov poglavij.

Ko sem kmalu zatem začel Less brati kot zgodbo skoraj petdesetletnem - khm - starčku, ki se poda na potovanje po svetu, se mi razpoloženje ni bistveno popravilo, šlo pa ni niti navzdol. To me je razveselilo, a ne toliko kot nepričakovano Zohrino norčevanje iz tematike romana:
"Zohra asks, “Is it a white middle-aged man?” “Yes.” “A white middle-aged American man walking around with his white middle-aged American sorrows?” “Jesus, I guess so.” “Arthur. Sorry to tell you this. It’s a little hard to feel sorry for a guy like that.” “Even gay?” “Even gay.” “Bugger off.”"
Prefinjena, duhovita distanca, ki jo Greer vzpostavi s prvo črko in je ne pozabi vse do konca, je bila ena izmed treh stvari, ki so romanu prislužile pulitzerja.

Druga je nedvomno skrivnostni vsevedni pripovedovalec, eden izmed najboljših po Díazovem Kratkem, čudovitem življenju Oscarja Waa. Klik, in nam ga vsadi v spomin za vedno, ta Greer:
"From where I sit, the story of Arthur Less is not so bad. I admit it looks bad (misfortune is about to arrive)."
Najpomembnejše pa je bilo spoznanje, ki me je razsvetlilo šele po polovici, da je LGBT in vse ostale trike, s katerimi Greer izjemno vešče operira, najbolje potisniti vstran in Less brati na tisti staromodni in tolikanj zaničevani način: kot ljubezensko zgodbo. Šele takrat vsi koščki sestavljanke padejo na svoja mesta, da lahko globoko vdihnete in rečete: mater, kako dobra knjiga!

Ni komentarjev:

Objava komentarja