torek, 17. julij 2018

Marie NDiaye: Ladivine


Všeč mi je občutek, ko se sredi noči v hotelu za hip predramim in se vprašam, kje sem, katera postelja je to, kje je stena, okno, zakaj sem tu. Všeč mi je, če tako berem tudi svoje knjige, brez kukanja na zavihek in brkljanja po pomilovanja vrednih blogih, kot je tale; skok na glavo v temino vode, presenečeno zajemanje sape, in gremo.

Šele ko sem obrnil zadnjo stran Ladivine, sem izvedel, da je Simon Popek roman bral kot "psihološko kriminalko prvega reda". Zanimivo, ker ko potegnem črto, mi ostane zgolj spomin na turbo-različico Skodelice kave, dopolnjeno z natančnimi psihološkimi profili udeležencev. Romanu nikakor ni v pomoč dejstvo, da se dvakrat pojavita imeni Ladivine in Clarisse, je pa Ndiaye ta prijem uporabila, da bi poudarila prepletenost usod. Kljub nekaterim odličnim odsekom, kot sta denimo opis bednega dopusta na morju in počlovečenje Richarda, se nad Ladivine zbere pregosta megla misticizma, ki mu ne vidim smisla, in izginotja, ki je pa res čisto brez zveze.

Preberite raje Tri močne ženske.

Ni komentarjev:

Objavite komentar