Ob prvem stavku, ko učiteljica izjavi, da je prepozno, se mi je zazdelo, da mi je na prsi legla neizmerna gmota. Dihanje je bilo čedalje težje. Občutek neizbežnosti usode je ... neopisljiv.
Leta 2009 je osemletna Marine Sabatier izginila neznano kam, ta roman pa je ena izmed možnih zgodb o njej. Stara mati, teta, brat, učiteljica, ravnateljica, zdravnica, žandarka in ostali - glasovi s svojim videnjem izredno nerodne deklice, ki je vedno vsa v modricah, orišejo otroštvo, kakršnega nihče ne bi smel imeti, in sistem, ki ob manipulativnih starših razpade na prafaktorje.
Glasovi so si narativno preveč podobni,a to ne moti. Dianinega/Marininega glasu ni, in to je tista pika na i, ki loči dober roman od vrhunskega. Noro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar