nedelja, 15. november 2015

Margaret Mezzantini: Novorojen


Z branjem enega izmed čustveno najsilovitejših romanov zadnjega časa sem imel dvoje težav. Najprej, svoja pričakovanja sem postavil na najvišjo prečko tako zaradi rahle evforije, ki je izbruhnila na Knjižnih moljih, kot tudi zaradi bližnjega opazovanja učinka, ki ga je imel Novorojen na bralko ob meni. Druga težava je bila v tem, da sem popolnoma napačno sprevidel, v čem leži glavno sporočilo romana.

Mezzantinijeva o najtežjih življenjskih izkušnjah piše brez patosa in solzavosti, in to vselej verodostojno. Niz okrutnosti proti koncu zgodbe se mi je sicer zdel - z udobnega kavča, obdan z vonjem ristretta, recimo - povsem odveč.

Ker pa mi je so-bralka razložila, da sem niz dogodkov dojel popolnoma narobe, bom sedaj raje utihnil. Tako gre to.

Ni komentarjev:

Objava komentarja