Per Petterson: I Refuse

Učim se na lastnih napakah. Ja pajade. Eno figo, toliko se učim.

Še ves smrkav, tam konec osemdesetih, preberem  Maga, in se seveda tresem od navdušenja. Kot leming se vržem na vse, kar je Fowles pridelal: Ženska francoskega poročnika, Mušica, Zbiralec - vse, vse. In ko rečem vse, mislim vse, tudi Daniela Martina in tiste obupne starčevske marnje The Aristos. Rezultat: Mag in Ženska francoskega poročnika sta sijajna, od vsega ostalega pa boli glava.

Potem denimo Franzen: od Popravkov se mi je mešalo, zato sem seveda takoj moral prebrati še The Twenty-Seventh City, Strong Motion, Freedom in kajpak The Discomfort Zone. Oho, presenečenje: samo še Freedom je sijajna, vse ostalo ...

Vstopi Per Petterson. Konje krast? Se spomnite? Nepozabna štimunga in tako sijajno umirjen tok pripovedi, da boli, fizično boli.

Kako bi lahko rekel ne, ko sem zagledal I Refuse?

Roman prinese - tako kot Konje krast - nenehne prehode iz sedanjosti v preteklost. S tem nimam težav. Tommy in Jim, zgodba o večnem prijateljstvu, ki mine, odpira vprašanje za vprašanjem: o prijateljstvu, starševstvu, bratovski ljubezni, odgovornosti do neodgovornih staršev, samoti, socialnem obrobju. V pripovednih zavojih sicer posije luč na marsikateri delček preteklosti, a prave energije, ki bi zgodbo nosila naprej, ni in ni - vprašanja pa ostajajo vprašanja, kar Pettersonu zamerim.

Neel Mukherjee v Guardianu pade na kolena in cvili o "mojstrski študiji časa", kar je bolj kontraindikacija za branje njegovega romana The Lives of Others, ki ga imam na seznamu že od nominacij za bookerja, kot karkoli drugega.

I refuse I Refuse. 

Vi pa kakor vam drago.

John Green: Paper Towns

Vsi smo pomalem jokcali ob Greenovem romanu za mešano občinstvo Krive so zvezde, kajneda?

Humor z dobro poanto in neskončno veselje do življenja - vsega tega v Paper Towns ni najti. Najdemo pa neskončna najedanja okoli Whitmana in podobnih, iskanje namigov o tem, kam je izginila fatalna najstnica Margo, in velikansko praznino med dostojnim pričetkom in koncem dvomljive vrednosti.

Dolgčas.

Richard Powers: Orfeo

Ena izmed boljših romanesknih otvoritev letošnjega leta - dvajset strani, pri katerih mi je zastal dih. In to je to. Peter Els, obskuren skladatelj, se poigrava z genetiko, in si seveda na glavo nakoplje policijo. Javno mnenje (kajne, Slovenske novice) se obrne proti njemu, zato ponikne. Scenarij, ki skoraj ne bi smel spodleteti, a Powersu to vseeno uspe: desetine strani, na katerih književnost poskuša povedati tisto, kar je zgolj v glasbi, so mi ubile voljo do branja. Do konca sem se prebil z diagonalnim preverjanjem, ali bo prišlo do nenadnega izboljšanja. Ne, ni ga bilo.

Slavko Pregl: Kukavičje jajce

Močan želodec moraš imeti, da te naslovnica ne odvrne od branja. Ali pa resnično veliko ljubezen do Pregla.

Mene je gnalo slednje, a so me kaj hitro začeli glodati dvomi.

V kateri ligi igra Pregl s svojim prvim romanom za odrasle? Začne s skoraj kmetskim realizmom, preide v sodobno, a suhoparno prozo, vmes zazvenijo glasovi iz njegove več kot prisrčne mladinske literature (pojavijo se Miha, klarinet, godba na pihala, novinarji) - a kam to sodi? Bolj ko sem bral, bolj se mi je povešal rilec. Roman je druga liga, nekje v rangu The Casual Vacancy, a z bistveno manj napetosti in usodnosti.

Še težje je vprašanje, kaj je tisto, kar bi v romanu moralo nositi zgodbo naprej. Sprva sem Pregla bral v smislu slovenske sprave, a to najbrž ni bil njegov namen. Jančarjeva uspešnica To noč sem jo videl je v tem pogledu, kakorkoli kontroverzno se že loteva usodne slovenske teme, bistveno bolj učinkovita. Vsi zapleti zvodenijo v poskus razlaganja življenja po vojni in vlečenja vzporednic s sodobnostjo, in to - žal - zgolj preko sejanja semena in nenadnega pojavljanja novih, nezakonskih sorodnikov. Zasnova je zanimiva, a povsem neprepričljiva v izvedbi.

Kerstin je na Knjižnih moljih v imenu ljubezni do Pregla roman odložila na četrtini, jaz pa sem žal vztrajal do konca. 

Na kratko: Pregl je sijajen mladinski pisatelj. Kukavičje gnezdo te moje trditve ne bo spremenilo - če veste, kaj vam hočem povedati.

Ali Smith: How to be both

(Can't remem)
Look at all the angels round Him pretty with their whips and scourges, I was good
no, no, step back take a look at a proper distance at the whole thing
and other pictures in this room : stop looking at your own : look at the others for edification
Think I recog
oh Christ - that's a -

Ker nisem vernica Ali Smith, mi tega križa ni treba nositi. 

O žiriji pa si spet mislim svoje.

Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North

Flanagana ne maram prav preveč. To sem, o, oba draga bralca in moji najljubši spletni pajki, povedal že nekajkrat.

Ampak Flanagan je dobil letošnjega bookerja. In booker je zame božič. No, če ste užaljeni, hanuka.

Cenim, kako Flanagan piše: zavzeto in do krvi. Kaj bo storil z denarnim delom nagrade, so ga vprašali. Plačal dolgove. Bemti. Delal je celo v kamnolomu, da je preživel. Poleg tega je poročen s Slovenko. Tipu v življenju ni z rožicami postlano.

The Narrow Road to the Deep North je v jedru resnična zgodba, zgodba Flanaganovega očeta, a anonimizirana do prebavljivosti. Ogromno raziskovanja in pogovorov, morje časa za brskanje po podatkih. Sedite in uživajte v narativni prepričljivosti: od halucinacij, lakote, gosjega jajca, pa vse tja do amputacije noge ali izgube spolne sle. Mrščavica ti gre po hrbtu, pa tudi če si pod odejo.

Silovita je tudi ljubezenska zgodba, ki zavrti Dorriga Evansa v objem stričeve Amy. Razmeroma spodobne pasaže na začetku:

I am Keith's, she said.

She continued to gaze absent-mindedly down at his hand.

Yes, he said. 

But she was not really listening. She was watching her finger, its long shadow, and he was watching her, knowing she was not really listening.

Yes, he said.

He was feeling her touching him, and the feeling ran through his entire body and he could think of nothing of nothing else.

And you, she said, you're mine.

 Potem pa patetično jokcanje:

There is no joy, no wonder, no laughter, no energy, no future. Hope and dreams are cold ash from a dead fire.

Zakaj je to dobro?

Poglavitna težava romana so prehodi iz zavoja v zavoj. Delovno taborišče in grozote, ljubezenska zgodba pred tem, povratek v resnično življenje, reminiscence japonskih poveljnikov in stražarjev ... Celoten paket je sicer berljiv, a brez večjega smisla. Če je Flanagan hotel igrati zgolj na čustva izgubljene ljubezni in različnih pogledov na stvarnost, bi to zlahka naredil tudi na manj dolgovezen in zavit način.

Spodobno branje, a ne za bookerja. Prijatelji tam zgoraj ga spet lomijo.

Vinko Möderndorfer: Kot v filmu

Za Kot v filmu je Möderndorfer dobil modro ptico, in to nekaj pomeni.

Gašper je skoraj dvanajstletni smrkavec, zmerno zafrustriran, z enim samim dobrim prijateljem in eno simpatijo, ki to morda sploh ni. Življenje doma se mu lepega dne postavi na glavo.

Hvalim lahkoten, mladosten jezik in odsotnost teženja, odličen je tudi dramatični preobrat. Roman človek zlahka prebere na dušek, a užitek vseeno ni zagotovljen: zgodba je pravzaprav plitka, odlično zastavljene družinske težave zvodenijo, razmerje do Tine bi lahko dobilo spektakularne razsežnosti, a žal - skupaj z vsemi vprašanji o nekom, ki je prijazen po skajpu, v javnosti pa ne - žalostno zamre.

Möderndorfer z romanom bliskovito zabrede v morje do kolen in potem tam tudi obtiči. Škoda.