Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk

 

Drobcen roman o minevanju: vstopi mačka, potem pa mineva najemna pogodba za hiško, mineva vila zraven nje, mineva lastnica ... Mineva nesmiselno življenje.

V Hirajdovem izdelku se zlahka ujamemo na samo mačko, in je že to dovolj, če pa pogledamo širše, drobceni roman naenkrat niti ni več tako drobcen.

Hirajdi je kar uspelo. Kakšen del je tudi neposrečen, a nič zato.

Pred skoraj tridesetimi leti so pod najinim najetim stanovanjcem v Novih Jaršah postavili gradbene ograje, kar je vznemirilo starejšega gospoda, ki je začel vpiti na nič krive delavce. "Mačka ne može da pređe!" je odmevalo po ploščadi. Morda je tudi ta gospod napisal roman o mački. Dober človek, si mislim, bi napisal dober roman. Kot Hirajde.

Taha Husein: Dnevi

 

Ker so možnosti, da dobim veliko Prešernovo nagrado, sila pičle, si lahko privoščim tudi tole: Taha Husein, Dnevi? Bolj ne kot ja. 

Yu Hua: Živeti

 

Uvod me je podrl, a sem se pobral. Yu Hua je z romanom Živeti bojda prešel iz avantgarde v izčiščeni realizem. O tem izjemoma nimam mnenja, ker nisem prebral nobenega drugega njegovega dela, a vsekakor je Živeti moč prebrati brez zatikanja. Všeč mi je bila umeščenost v širši kontekst kitajske agrarne reforme, Velikega skoka naprej in lakote, in to brez tarnanja ter kritiziranja. Za to sicer lahko obstaja kakšen tehten neliterarni razlog, to mi je jasno, morda pa tudi ne. Roman v nizanju tragedij ne preseneti. Skorajda sem že začel jokcati, da vse skupaj meji na pretiravanje, a to seveda ni res. Tragedij okoli nas ne manjka, samo vidimo jih ne. Yu Hua, realist, je čisto ok, a morda je Yu Hua, avantgardist, odličen. Kdo bi vedel.

Emma Donoghue: The Wonder

 

Roman Soba je nepozaben, sijajno napisan, z dih jemajočim suspenzom, ravno prav pomešan z elementi Natasche Kampusch in uboge družine iz Amstettna, ki smo jih morali kot človeštvo kolektivno preboleti. (Pričakovano, kot pokaže dokumentarec o Kampusch, so se nekateri primerki med nami morali tudi pri tem zateči v prav svinjske teorije zarote.)  Nič čudnega, da sem za The Wonder letvico postavil na 2,45 m. Ker Donoughue je Sotomayor, kajne.

Slog: izpiljen. Ideja: izpiljena. Izvedba: krasen, odločen zalet, potem pa neskončen tek, med katerim se ne dogaja nič, eno samo čakanje, opazovanje, inercija. Zagotovo je v romanu preobrat, ker je to pač Donoghue, ampak po 140 straneh mi je bilo vse skupaj že vseeno. Žal mi je zame. Revček sem. Pravi ubožček, ampak res nisem zmogel. 

Vladimir Sorokin: Led

Sem lik iz enega najslabših balkanskih vicev. Ne da bi me kdo prosil, sem poskušal nič hudega sluteči žrtvi na hitro razložiti, kam spada Vladimir Sorokin, končal pa z jecljanjem in opravičevanjem, nekako v slogu "sjeti se, Mujo, sjeti se!" 

Neuspešno.

Recimo postmodernizem. Težava s postmodernizmom je, da gre za repelent. A ne pri Sorokinu, ker Sorokin je genialen postmodernist.

Ne pomnim, da bi že kdaj tako užival že samo zaradi slogovne raznolikosti. Če sem poenostavil s postmodernizmom, naj si kopljem jamo s poenostavljanjem še naprej. Sorokin začne Led s suhoparnim novinarskim žanrom, preide v skoraj klasični roman, navrže navodila za uporabo nečesa (ne želim kvariti bralnih užitkov, zato okolišim), pričevanja kupcev (Maks Aljošin, 20 let, anarhist, je recimo sijajen, pa vsi ostali tudi), znebi pa se nas s tremi stranmi in pol v četrtem delu. Zadeto v piko, in tudi dejstvo, da je nosilna zgodba bolj ideja kot kaj drugega, ne zmoti. Celo bolje je tako. Spomnim samo na Opričnikov dan, ki je odličen roman, a ga Led v izvedbi presega za svetlobna leta.

Skoraj sem pozabil: na delu je bila Lijana Dejak. Kaj bi si človek sploh še lahko zaželel? 

Jukio Mišima: Prepovedane barve

 

Louis-Ferdinand Céline, Knut Hamsun, William S. Burroughs, Ezra Pound - sami modeli z zanimivimi ozadji. Vitomil Zupan tudi, če hočete. A najhujši med njimi je morda prav Jukio Mišima, znan po skrajno desnih stališčih, ustanovitvi zasebne milice v podporo cesarju in predvsem po operetnem poskusu državnega udara, ki ga je končal s seppukujem. Mišima je bil dosleden do konca.

Če Zorana Baković v nasvetih za branje pravi, da je treba brati kar koli od Mišime, potem to tudi storimo.

Prepovedanim barvam ne manjka ambicij, a takšnih pravih, uresničljivih. Ambiciozna zgodba, ki nemoteče namiguje na Doriana Graya, je prepolna obratov in zasukov. Avtorjevo poznavalsko opažanje gejevske subkulture dvigne kakšno obrv, še posebej zaradi njegove deklarativne heteroseksualnosti. Če dodam še raznolikost in presenetljivost nastopajočih likov, lahko Zorani Baković samo pritrdim, pa četudi so se mi nekatere pasaže zdele razvlečene.

Jukio Mišima je zame precejšnje odkritje. Niti trenutek prezgodaj, kajne. 

Agri Ismaïl: Hiper

Knjigo z naslovnico, podobno nečemu neprijetnemu in zmerno nekoristnemu, nečemu, kar smo bili primorani kupiti na faksu, mi je podtaknila žena. "Samo prvi stavek si preberi," je predlagala. 

Prodajalčeva dlan, sklenjena v univerzalni označevalec, se je iztegnila proti morebitnemu kupcu. Prsti so se rahlo pokrčili v smer dlani, če bi Rafiq Hardi Kermanj, potencialni prihodnji lastnik AM/FM radia, ki je bil na ogled, imel težave z razumevanjem: treba je bilo izmenjati denar.

Agri Ismaïl me je na tej točki že imel v žepu. Strah, da bo šlo za sicer upravičeno objokovanje kurdske usode, je hitro obstal na odstavnem pasu, tempo, sarkazem in aktualnost pa so nekaj časa spominjali na Nicka Hornbyja, kar je pohvala. Ne za dolgo, Ismaïl se zatem sname z verige in naredi vse prav: skoraj družinsko sago, v kateri je glavna zvezda denar, razcepi na tri glavne igralce, njihove zgodbe pa poveže s tragično usodo očeta, obubožanega kurdskega idealista Rafiqa, naslikano iz vseh možnih zornih kotov.

Ismaïl ne blefira: beda Londona, obscenost Dubaja in požrtnost Wall Streeta so opisani tako hiperrealistično, kot da gre za slikarijo Roberta Neffsona iz Thyssen-Bornemisze. Ismaïl je povsod bil, vse doživel in precej od opisanega tudi počel. Pripoved je zgoščena, zahtevna, dosledno sledi začrtani strukturi, a vseeno ne zamori, tudi zaradi obilice iskrene ironije.

Hiper vzame sapo.

Izdan je bil leta 2024, preveden v slovenščino leta 2025, in to v zbirki, ki se - če prav razumem - bolj ukvarja s kapitalom kot z leposlovjem. 

Kako slaven in uspešen je Agri Ismaïl, po nekajkratnem prečesavanju spleta še vedno ne vem, je pa itak vseeno. Roman je bomba. 

Tudi pogovor z avtorjem na RTV ni od muh. Ravno nasprotno, je tudi kratka lekcija o pomenu javnih, profesionalnih medijev.

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

 

Bežno poznam nekoga, ki je Opričnikov dan prebral do polovice, ne da bi vedel, da si Sorokin opričnikov ni izmislil na suho v navalu domišljije, ampak jih je izumil ruski car Ivan IV. Grozni. Pravi mucki so bili, opričniki, ena taka politična policija brez omejitev, namenjena terorju in zatiranju aristokracije, ki bi se znala upreti vladarju. Nevednežu ne bi rad očital nevednosti, ampak predvsem to, da se svoje nevednosti niti ne zaveda. S takšnimi ljudmi ni dobro imeti opravka.

Opričnikov dan, izdan leta 2006, je postavljen v daljno leto 2028, v katerem Rusiji, obdani z zidom, vlada neskončno moder in vsemogočen vladar, zanj pa vse sorte svinjarij izvajajo opričniki. Jasno je, da gre za povsem izmišljeno in nemogočo različico resničnosti, a je zadeva kljub vsemu zabavna. Sorokin je kar precej zajedljiv, vladarja obdarja s hvalisanjem, obregne se ob nesrečo, ki jo ima Rusija z vladarico, spotakne se ob sprijenega zeta, predvsem pa se z vsemi sredstvi roga alfa-samcem opričnikom, in to resno. Nekaterih podob iz savne si raje ne bi spet priklical v spomin, takšno kritiko zganja. 

Zgodba je tako šibka, da bi v resnici težko prisegel, da res obstaja, a sta sarkazem in literarno mojstrstvo, kot ga najdemo denimo pri Vodolazkinu, na takšni ravni, da sem skorajda krulil od zadovoljstva.

Sorokin je izrazil rahel dvom v upravičenost posebne vojaške operacije v Ukrajini, zato od leta 2022 za vsak slučaj živi v Berlinu. Najbrž domneva, da opričniška roka tja ne seže. Trenutek ... sedaj že mešam resničnost in roman ... kako že?!?!

Kakorkoli: veselim se Sorokinovega Ledu.

Chinua Achebe: Razpad

 

Zavihek na ovitku pravi: "Razpad je najuspešnejše nigerijsko literarno delo 20. stoletja." Zavihek ima prav, sem preveril. 

Saj ne da se hvalim, ampak za Achebeja še nisem slišal, znam pa brez googla zapisati Chimamanda Ngozi Adichie, ki se je v 21. stoletju upravičeno izstrelila med svetovne zvezde. S takimi rečmi se rad tolažim v svojem nevednem životarjenju.

Razpad se mi je takoj priljubil zaradi neposredne in zelo stvarne ironije. Okonokvo, glavni junak, je veličasten, četudi bralec nenehno sumi, da se Achebe morda ob njem na skrivaj muza. Scena je popolna, ob tem pa celo skoraj poučna in dokumentarna. Zgodba šine v ravni črti in ima vseskozi smisel. Že to bi bilo dovolj, da postavim Achebeja med svoja priporočila, a za popoln paket se potem pripelje še zadnji stavek, ob katerem lahko samo še obmolknem in se poklonim mojstru. 

Vesna Lemaić: Obraz

Vesna Lemaić me je kupila z neko izjavo o izčiščenosti ali odvzemanju, verjetno v pogovoru z Igorjem Bratožem. Na glavo sem se vrgel v roman, a je navdušenje hitro odjenjalo. Zdi se mi, da nisem prav zahteven: daj mi bodisi zanimive like bodisi dostojno zgodbo, lahko pa se rešiš tudi samo s slogom pisanja. Eno od treh - res hočem preveč?

Izčiščenost sem dobil v popolnosti, pripoved je okleščena na minimalno funkcionalnost, kar je bila verjetno ustrezna odločitev. Zmotijo kopice slengizmov, ki jih v dvogovorih sprejmem, ne pa nujno povsod naokoli. Ves čas sem trepetal, ali bom naletel na cringe ali na krindž, take reči. Razumem potrebo po občasni vulgarnosti med populacijo, ki se vlači po skvotu, a obstaja velika razlika med Bukowskim in nepotrebnimi izpadi. Zgodba je v okviru temačnih romanov najbrž primerna, a nezahtevna. Prebral sem do konca, kar je tudi že nekaj.

Če bi svet poslušal godrnjajoče starce, ne bi bil natisnjen noben nov roman. 

Rachel Cusk: Obris

 

Zapis Irene Štaudohar me je spomnil na nekaj, kar sem odlagal že več kot deset let: Rachel Cusk. 

Ker za razliko od Štaudohar mojih zapisov ne bere skoraj nihče, si lahko privoščim drzno poenostavitev. Knausgård je s skribomanskim projektom, ki smo ga vsi prebrali samo eno šestino, gorišče prestavil na obsedeno seciranje samega sebe, Cusk pa je šla še korak dlje in glavno junakinjo osvetljuje samo skozi pripovedi obrobnih likov. Odlična zamisel, a te pripovedi hitro postanejo prevladujoče, o osrednji osebnosti pa ne izvemo skoraj nič ali pa se moramo zadovoljiti samo z nekaj splošnimi moralnimi opažanji.

Izredno prijetno branje, bojim pa se, da je hitrost branja premosorazmerna s hitrostjo pozabe. Prvi del trilogije je zame tudi zadnji. Knausgård se škodoželjno nasmiha.

Boris Dežulović: Tko je taj čovjek?

 

Svoj čas sem med hrvaškimi novinarji oboževal Tanjo Torbarino v tedniku Danas. Ženska je o Branku Mikuliću, ki je bil vse, tudi predsednik zvezne vlade, mirno siknila: "Jesen je, lišće otpada, a i Mikulić mi izgleda pomalo žut."

Zapis ni o Tanji Torbarini, a sem tole enkrat moral dati iz sebe. Paše!

V Sloveniji smo se pred letom devetdeset pasli na Mladini, Tribuni, ČKZ, Novi reviji in Katedri, a smo vseeno z zavistjo poškilili proti Slobodni Dalmaciji in Feral Tribunu, kjer je neki norec z izrazitim humorjem kritiziral vojno politiko, korupcijo in nacionalizme. Norec je tako trmast, da se zavržnega sovraštva do temeljnih državniških vrednot ni otresel vse do današnjega dne: Boris Dežulović, kolumnist in Ervinov prijatelj. Obožujem oba.

Težavo imam z nekim drugim Borisom Dežulovićem, pisateljem. Iz spopada s Christkindom sem že nekajkrat pobegnil kot pretepeno, cvileče ščene z repom med nogami. Prijetno izkušnjo sem z veseljem ponovil tudi s Tko je taj čovjek?

Pisatelj Boris Dežulović v romanih iz sebe iztisne stokrat več, kot je v resnici potrebno. Nič ni prepuščeno naključjem: popiše vsako hišno številko, vsak kamen, ki vodi do nje, vse vonjave vetra, ki piha okoli njenih vogalov, vse ideje, ki so se rodile na tem naslovu, in vse poti, ki so iz njih sledile.

Dekadentna životinjska umjetnost?! Sutradan sam s Ottom i Annom prošetao Maxvorstadtom, preko palače Pringsheimovih do Stare pinakoteke, Otto je pričao kako je tu kao mladić kopirao stare njemačke majstore i plakao pred čuvenim kristolikim autoportretom Albrechta Dürera, a ja sam se zabavljao razmišljajući kako je na istom mjestu, pred platnima Lucasa Cranacha Starijeg - Spenglerovim faustovskim portretnim psihologom koji se na „rijetkim aktovima pokazivao savršeno nesposobnim izraz svog stvaralaštva staviti u neposredno prisutnu tjelesnost" u Münchenu prije desetak godina meditirao i jedan ovdje posve nepoznati Francuz, Marcel Duchamp se zvao, skicirajući svoju „dekadentnu životinjsku" Nevjestu skinutu do gola. Pa svoju meditaciju prije nekoliko godina, ovdje još uvijek nisu imali pojma o tome, završio popišavši se na cjelokupni tradicionalni heil'ge Kunst svojom Fontanom.

Duchampov pisoar stari bi Spengler dočekao kao savršeni primjer „filozofije probave", jednu od onih njegovih „bestidnih lakrdija s idiotskim, plakatnim efektom" - običnu svakodnevnu malu nuždu nakon koje Profesorova ideja umjetnosti kao sudbinske nužde više nikad neće biti ista dok bi ga Anna, sve križajući se i lamentirajući nad poludjelim svijetom, nazvala Schillerovim povraćanjem poroka" i krajnjim vremenom da „kreposti sjednu za stol". A Otto bi se rezignirano, kao onda kad smo zajedno gledali Kandinskog, upitao tko je ugasio svjetlo.

Preveč intenzivna izkušnja zame. Ve se, kdo je pri tem na škodi.

Jane Austen: Emma

 

Ko sem končno dojel veličastnost Prevzetnosti in pristranosti, mi napuh ni dal več miru. "Sedaj lahko prebereš vse, kar je napisala Austen," sem si mislil. Prisrčno, ampak napačno.

Emma Woodhouse je pametna, lepa in nadležna kot herpes, vse z namenom, ki mi je jasen, a ko sem se zataknil na 112. strani, se iz močvare nisem več izvlekel.

Oprosti, Jane Austen, ne zmorem.

Elias Canetti: Slepitev

 

V razdelku "O sebi" se kot pav šopirim z izjavo, da je življenje prekratko, da bi bral slabe knjige. Zaslužim si klofuto, da me povrne na tovarniške nastavitve, res si jo zaslužim.

Canetti ni nič kriv. Kriv sem sam. 

Začetek Slepitve je obetaven in odpuljeni, genialni sinolog Kien, ki živi za svojo ogromno knjižnico, mi je takoj zlezel pod kožo. V prvem poglavju se zdi, da se je zgodilo že vse, kar se je lahko zgodilo, a je to samo piš vetrca, ki veje skozi rahlo priprta vrata v pekel. Kien se lahkomiselno poroči s svojo gospodinjo, pogoltno, zlobno veščo, in ples blaznosti se začne.

Najprej sem bral navdušeno, potem je zadeva postala neugodna, malo zatem me je nehalo zanimati, in sem žvečil stran na dan, morda dve, in tako tedne in tedne, malo skočil k Jane Austen, pa k Dežuloviću, prišel nazaj, spet glodal roman v upanju, da bo šlo na bolje, in spet in spet.

Izguba časa. Res je škoda vztrajati, če ne zmoreš. Nismo vsi za vse, nekateri pa smo še posebej nenadarjeni za zahtevnejša besedila. 

Annie Ernaux: Tri besedila

Knjigo mi je priporočila mama.

Annie Ernaux sem že z navdušenjem spoznaval. Tri besedila so natančno takšna, kot sem pričakoval: polna tihe introspekcije, ponižnosti, osupljive iskrenosti in drobnih priznanj. Besedila so bila končana v letih 1983, 1987 in 1996, zato seveda nimajo enake perspektive, imajo pa nekaj skupnega: sram.

Annie Ernaux ni lahko brati, pa ne zaradi jezika. Vsak trenutek branja ponuja možnost, da v besedi, stavku, strani, utrinku najdeš samega sebe.

Slavko Pregl: Geniji v kratkih hlačah

 

Ah, Geniji v kratkih hlačah! Knjigo sem prebral že stokrat, kar je slaba, znucana hiperbola, katere največja težava ni znucanost, pač pa to, da žal ni hiperbola. 

Geniji izidejo leta 1978. Nekdo je takrat še popolnoma na oblasti in živ. Nekdo drug, ki je živ in zdrav tudi danes, je že tri leta član Zveze komunistov. Vladajo mucki, kot so Stane Dolanc, Anton Vratuša in France Popit, ki so ravno dobro pohrustali in prebavili Staneta Kavčiča. Od nekod se vzame Pregl, ki v mladinskem romanu mirno zapiše, da je socializem mrtev, mucki pa mu mrtvo hladno to natisnejo. A tu sploh ni kleč, pove pa veliko o Preglu.

Če bi bil izobrazbeno in intelektualno usposobljen pisati tehtna, utemeljena kritiška besedila v vodilnem slovenskem dnevniku, s prizanesljivo fotografijo, ki bi delala krivico resničnosti, bi verjetno gradil okoli izraza "formativna književnost". Ker stavka s tem izrazom nisem sposoben pripeljati do pike, naj samo navržem, da sem zgrožen nad količino izrazja iz Genijev, ki se še vedno valja v mojem jezikovnem registru, če lahko tako poimenujem tistih nekaj besed, ki jih redno uporabljam. "Ti in tvoja žlahta", "moja pot v šolo", "ne bi rad v cvetu let umrl za sladkorno", "oho, pikapolonkarbid" - tragično, res tragično. 

Pregl živo naslika paglavce, ki se s srcem lotijo šolskega časopisa, ob boku te zgodbe pa korakata odraščanje in mozoljasta negotovost. Geniji so večni, četudi za današnjo mladež že potrebujejo kakšno opombo pod črto, recimo da ciklostil ni prevladujoča androidna aplikacija za filtre, razen če gre za črne in globoko modre odtenke, ki so spravljali čistilke in mame na rob obupa. V današnji prebujenski občutljivosti je nemara kakšen Genij skorajda mejno seksističen, a pst, pst, tega nikarte govorit naokol.

Moj najljubši lik je Meri. Preglov fen, ki ne ve, kdo je Meri, je Preglov fen, ki bo sedaj počasi šel Genije brat še enkrat. Se razumemo?

Dovolj dolg vatel za v živo sicer presneto dolgega Pregla je samo Kästner, in bolj iskrenega komplimenta res ne znam izustiti.

Geniji so Preglov vrhunec. Dajte človeku že enkrat to veliko Prešernovo!

Alenka Auersperger: Glas drugega

 

Januarja letos je umrla Ivica Žnidaršič, dolgoletna predsednica Društva izgnancev. Njeno ime poznamo vsi potomci ukradenih otrok. Ivica Žnidaršič se pojavi že na strani osem.

Pred Glasom drugega je najprej treba prebrati Česar mi starši niso povedali. Najbrž bi šlo tudi brez tega, a ne bi bilo isto. Alenka Auersperger mi je že takrat prirasla k srcu zaradi literarnega, skorajda lahkotnega in mestoma sarkastičnega obdelovanja tematike, ki je v svojem jedru globoko tragična. Auersperger se vprašanj nemške manjšine v Sloveniji, nemške narodne skupnosti, avstrijskih staroselcev, Volksdeutscherjev in vseh možnih izpeljank prej navedenih besednih zvez ter obžalovanja vredne usode Kočevarjev loti z redko gorečnostjo in doslednostjo, ki jo dandanašnji najdemo samo še pri Matevžu Krivicu.

Priznam, nemška manjšina se mi na prvo žogo zdi obrobna težava, me pa zanimajo nekatera druga vprašanja, denimo narodnostna sestava Slovenije skozi stoletja, narod do leta 1848 in po njem, ezuli, optanti in fojbe, srhljive pa se mi zdijo mitologije, ki jih sebično podžiga dnevna politika. Glas drugega je prišel kot naročen.

Auersperger velja prisluhniti, kako z lasersko natančnostjo secira dejstva, izjave, sosledja, podatke in vsa možna ozadja. Kakšno iztočnico tudi vljudno spregleda, denimo veličastno osebnost Karin Kneissl, kar avtorici štejem v dobro.

Čakam naslednjo knjigo. Nič drugega ne morem reči.

Josip Jurčič: Jurij Kozjak

Povest ni roman in Jurij Kozjak ni Deseti brat. Če bi si to priznal pred ponovnim branjem po mnogih desetletjih, bi mi bilo lažje, tako pa sem stokal nad narodnobudniškim tonom, preprosto zgodbo, poenostavljenimi junaki in enim samim sporočilom. Naročil sem ričet, pričakoval sem Wagyu A5 tataki z dimljenim gelom ponzu. Takšni razkoraki sicer niso posebej dobri, a jih je z malce trmoglavljenja moč preživeti.

Zanimivo bi bilo spet prebrati Murnikovega Lepega janičarja ali pa za trenutek pomisliti, kakšen bi bil Jurij Kozjak, če nikoli ne bi bilo leta 1848. Res, kakšen bi bil? In kakšen bi bil ta svet?

Ia Genberg: Podrobnosti

 

Podrobnosti so potegavščina, majhen vrtinec sredi reke, na videz povsem neškodljiv v svojem opisovanju življenja z Johanno, Niki, Alejandrom in Birgitte. Vrtinec, ki ga z zanimanjem pogledaš in se ob njem sprašuješ, ali podrobnosti o teh mimobežnih osebah in času pred prelomom tisočletja sploh kaj povedo o avtorici, naslednji trenutek pa te drži za goltanec in te s sabo potegne na dno, da ne moreš dihati in pomisliš samo še, da bi se morda v obupu razjokal, ker ti nič bolj pametnega na pade na pamet. Tristo kosmatih! Popolno!

Ray Bradbury: Fahrenheit 451

 

Če mislite, da je Fahrenheit 451 v bistvu razočaranje, potem preberite tale zapis.