Roman Soba je nepozaben, sijajno napisan, z dih jemajočim suspenzom, ravno prav pomešan z elementi Natasche Kampusch in uboge družine iz Amstettna, ki smo jih morali kot človeštvo kolektivno preboleti. (Pričakovano, kot pokaže dokumentarec o Kampusch, so se nekateri primerki med nami morali tudi pri tem zateči v prav svinjske teorije zarote.) Nič čudnega, da sem za The Wonder letvico postavil na 2,45 m. Ker Donoughue je Sotomayor, kajne.
Slog: izpiljen. Ideja: izpiljena. Izvedba: krasen, odločen zalet, potem pa neskončen tek, med katerim se ne dogaja nič, eno samo čakanje, opazovanje, inercija. Zagotovo je v romanu preobrat, ker je to pač Donoghue, ampak po 140 straneh mi je bilo vse skupaj že vseeno. Žal mi je zame. Revček sem. Pravi ubožček, ampak res nisem zmogel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar