Vladimir Sorokin: Led

Sem lik iz enega najslabših balkanskih vicev. Ne da bi me kdo prosil, sem poskušal nič hudega sluteči žrtvi na hitro razložiti, kam spada Vladimir Sorokin, končal pa z jecljanjem in opravičevanjem, nekako v slogu "sjeti se, Mujo, sjeti se!" 

Neuspešno.

Recimo postmodernizem. Težava s postmodernizmom je, da gre za repelent. A ne pri Sorokinu, ker Sorokin je genialen postmodernist.

Ne pomnim, da bi že kdaj tako užival že samo zaradi slogovne raznolikosti. Če sem poenostavil s postmodernizmom, naj si kopljem jamo s poenostavljanjem še naprej. Sorokin začne Led s suhoparnim novinarskim žanrom, preide v skoraj klasični roman, navrže navodila za uporabo nečesa (ne želim kvariti bralnih užitkov, zato okolišim), pričevanja kupcev (Maks Aljošin, 20 let, anarhist, je recimo sijajen, pa vsi ostali tudi), znebi pa se nas s tremi stranmi in pol v četrtem delu. Zadeto v piko, in tudi dejstvo, da je nosilna zgodba bolj ideja kot kaj drugega, ne zmoti. Celo bolje je tako. Spomnim samo na Opričnikov dan, ki je odličen roman, a ga Led v izvedbi presega za svetlobna leta.

Skoraj sem pozabil: na delu je bila Lijana Dejak. Kaj bi si človek sploh še lahko zaželel?