Geniji izidejo leta 1978. Nekdo je takrat še popolnoma na oblasti in živ. Nekdo drug, ki je živ in zdrav tudi danes, je že tri leta član Zveze komunistov. Vladajo mucki, kot so Stane Dolanc, Anton Vratuša in France Popit, ki so ravno dobro pohrustali in prebavili Staneta Kavčiča. Od nekod se vzame Pregl, ki v mladinskem romanu mirno zapiše, da je socializem mrtev, mucki pa mu mrtvo hladno to natisnejo. A tu sploh ni kleč, pove pa veliko o Preglu.
Če bi bil izobrazbeno in intelektualno usposobljen pisati tehtna, utemeljena kritiška besedila v vodilnem slovenskem dnevniku, s prizanesljivo fotografijo, ki bi delala krivico resničnosti, bi verjetno gradil okoli izraza "formativna književnost". Ker stavka s tem izrazom nisem sposoben pripeljati do pike, naj samo navržem, da sem zgrožen nad količino izrazja iz Genijev, ki se še vedno vleče v mojem jezikovnem registru, če lahko tako poimenujem tistih nekaj besed, ki jih redno uporabljam. "Ti in tvoja žlahta", "moja pot v šolo", "ne bi rad v cvetu let umrl za sladkorno", "oho, pikapolonkarbid" - tragično, res tragično.
Pregl živo naslika paglavce, ki se s srcem lotijo šolskega časopisa, ob boku te zgodbe pa korakata odraščanje in mozoljasta negotovost. Geniji so večni, četudi za današnjo mladež že potrebujejo kakšno opombo pod črto, recimo da ciklostil ni prevladujoča androidna aplikacija za filtre, razen če gre za globoko črne in modre odtenke, ki so spravljali čistilke in mame na rob obupa. V današnji prebujenski občutljivosti je nemara kakšen Genij skorajda mejno seksističen, a pst, pst, tega nikarte govorit naokol.
Moj najljubši lik je Meri. Preglov fen, ki ne ve, kdo je Meri, je Preglov fen, ki bo sedaj počasi šel Genije brat še enkrat. Se razumemo?
Dovolj dolg vatel za Pregla je samo Kästner, in bolj iskrenega komplimenta res ne znam izustiti.
Geniji so Preglov vrhunec. Dajte človeku že enkrat to veliko Prešernovo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar