Povest ni roman in Jurij Kozjak ni Deseti brat. Če bi si to priznal pred ponovnim branjem po mnogih desetletjih, bi mi bilo lažje, tako pa sem stokal nad narodnobudniškim tonom, preprosto zgodbo, poenostavljenimi junaki in enim samim sporočilom. Naročil sem ričet, pričakoval sem Wagyu A5 tataki z dimljenim gelom ponzu. Takšni razkoraki sicer niso posebej dobri, a jih je z malce trmoglavljenja moč preživeti.
Zanimivo bi bilo spet prebrati Murnikovega Lepega janičarja ali pa za trenutek pomisliti, kakšen bi bil Jurij Kozjak, če nikoli ne bi bilo leta 1848. Res, kakšen bi bil? In kakšen bi bil ta svet?
Ni komentarjev:
Objavite komentar