Prodajalčeva dlan, sklenjena v univerzalni označevalec, se je iztegnila proti morebitnemu kupcu. Prsti so se rahlo pokrčili v smer dlani, če bi Rafiq Hardi Kermanj, potencialni prihodnji lastnik AM/FM radia, ki je bil na ogled, imel težave z razumevanjem: treba je bilo izmenjati denar.
Agri Ismaïl me je na tej točki že imel v žepu. Strah, da bo šlo za sicer upravičeno objokovanje kurdske usode, je hitro obstal na odstavnem pasu, tempo, sarkazem in aktualnost pa so nekaj časa spominjali na Nicka Hornbyja, kar je pohvala. Ne za dolgo, Ismaïl se zatem sname z verige in naredi vse prav: skoraj družinsko sago, v kateri je glavna zvezda denar, razcepi na tri glavne igralce, njihove zgodbe pa poveže s tragično usodo očeta, obubožanega kurdskega idealista Rafiqa, naslikano iz vseh možnih zornih kotov.
Ismaïl ne blefira: beda Londona, obscenost Dubaja in požrtnost Wall Streeta so opisani tako hiperrealistično, kot da gre za slikarijo Roberta Neffsona iz Thyssen-Bornemisze. Ismaïl je povsod bil, vse doživel in precej od opisanega tudi počel. Pripoved je zgoščena, zahtevna, dosledno sledi začrtani strukturi, a vseeno ne zamori, tudi zaradi obilice iskrene ironije.
Hiper vzame sapo.
Izdan je bil leta 2024, preveden v slovenščino leta 2025, in to v zbirki, ki se - če prav razumem - bolj ukvarja s kapitalom kot z leposlovjem.
Kako slaven in uspešen je Agri Ismaïl, po nekajkratnem prečesavanju spleta še vedno ne vem, je pa itak vseeno. Roman je bomba.
Tudi pogovor z avtorjem na RTV ni od muh. Ravno nasprotno, je tudi kratka lekcija o pomenu javnih, profesionalnih medijev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar