"Odločil sem se - prvič v svojem življenju --, da spremenim svojo odločitev," reče Adolf Hitler., kot bi mu storil neprecenljivo uslugo. Mogoče se ob tem celo rahlo nasmehne. Kadar se nasmehnejo gangsterji ali nori blazneži, se jim je težko upreti; človek si želi čim hitreje odpraviti vzrok svoje nesreče, želi si miru. Med dvema postajam moralnega trpinčenja deluje nasmeh neverjetno blagodejno, kot zjasnitev po nevihti.
Brez besed. Vuillard je mojster.
Smith razkrinkava pravega Rasputina in ga s trona demona postavlja na trdna tla. A če za trenutek pogledam mimo Griške, me preseneti vseobsegajoča zmeda, ki je vladala za časa Nikolaja II. Ves čas, še posebej pa v zadnjih desetih letih, so se vanj vtikali vsi in ni ga bilo, ki mu ne bi solil pameti: duma, cerkev, tisk, Aleksandra, podrepniki, sovražniki, naključni uradniki, policisti, ki so imeli pet minut časa, dvorne dame, Rasputin, črnogorski princesi ... Ni bilo lahko biti Nikolaj II. Dandanašnji so zadeve zgledno urejene in ni vrag, da ne bi rusko carstvo še vedno obstajalo, če bi se Nikolaj II. malce potegnil zase, na kar ga je v svojih nadležnih pismih Aleksandra lepo opozarjala. Odločnost in smisel za pravičnost sodobnega ruskega vladarja sta te dni izredno čislani vrlini, ki ju prepoznajo tudi mnogi Slovenci.
Nikolaj II. si je največ škode naredil sam; Aleksandra je pridno pomagala, pa tudi Rasputin ni bil od muh, še posebej ko se je upravičeno začel počutiti ogroženega. Ne morem mu zameriti. Smithovo delo, četudi na trenutke drobnjakarsko, pomembno osvetli pravo podobo zloglasnega starca in ga v večjem delu, a ne povsem, razbremeni.
Krasno branje, ki se lepo poveže s Figesovo Tragedijo ljudstva.
Mislil sem, da bom Handkeja odpravil na kratko, že kar pri idealiziranju naše dežele, ki mu je izredno pri srcu. Ni šlo.
Jasno je, da je Ponovitev bržkone ponovitev Handkejevega življenja, zahomotana v davne potomce uporniških kraških Kobalov. Malo po malo so mi prirasli k srcu vsi: brat, sestra, oče in še najbolj mati, česar ni zmoglo zatolči niti junakovo zadovoljstvo med čemenjem na jugoslovanskih Jesenicah.
Hipersenzibilen, sem si nekajkrat zamomljal, ampak na zanimiv način. Handke je zapletena zadeva.
Ljudem, kot je Andrej Kurkov, je treba prisluhniti, preden začnemo na svojih udobnih kavčih teoretizirati o geopolitiki. Rojen je bil leta 1961 v Leningradu, večinoma znanem kot Sankt Peterburg. Star je bil dve leti, ko se je njegova družina preselila v Kijev. Pri sedmih letih je napisal prvo pesem o osamljenosti hrčka, ki sta mu umrla kamerada. Bil je vojaški prevajalec iz japonščine. Predsednik ukrajinskega PEN. Leposlovje piše v ruščini, ostalo pa v ukrajinščini. Ukrajinci ga mogoče kličejo Andrij. Njegov Piknik na ledu me je pustil ledeno hladnega.
Roman Sive čebele, ki je izšel leta 2018, torej po Krimu in pred posebno vojaško operacijo, bi moral biti eden največjih protivojnih romanov vseh časov. Res?
Tri večje težave so pri tem.
Proza je izredno osnovna, preprosta in s tako omejenim registrom, da bi jo bržkone z malček truda razumel tudi ta oranžni, če bi se kdaj lotil branja. Raven Paasilinne, včasih pa žal še nižje. Morda kvasim nesmisle, a Handke, ki sem ga načel včeraj, zlahka pokaže, kako pišejo virtuozi. Vodolazkin, recimo, če smo že pri Lijani Dejak, je bistveno bolj spreten.
Pobegi v sanje in dolgovezna opisovanja dogajanja v njih so zahrbtno orodje, ki ga znajo le redki pisci izkoristiti, ne da bi jim zadeva eksplodirala v rokah. Kurkovu to zagotovo ni uspelo, in to desetkrat, morda dvajsetkrat.
Največja tegoba pa zna biti razpad sporočila na dva kosa: sivo cono Donbasa ter tragedijo krimskih Tatarov. Vsak del zase nekako deluje, skupaj pa se zdi, da gre za naključno kŕpanko.
Iz neznosnega jamranja zgoraj je razvidno, da me očitno muči dokaj hud primer PMS-a, zato presenečenje: ne morem prehvaliti štimunge Donbasa in od vseh pozabljene vasi Mala Starogradivka, v kateri med peklensko zimo v dveh ulicah živita dva moška. Slika mraza, teme, osamljenosti, tišine, granat, ki padajo naokoli, in gašperčka z žarečim premogom je nepozabna. Bravo, Kurkov!
Sive čebele prinašajo dve močni sporočili in morda je to res eden največjih protivojnih romanov. Zakaj ne bi bil? Kurkov razloži marsikaj, kar nam kavčarjem ne bo nikoli povsem jasno. In hej, tudi Hemingway ni ravno Proust, kajne?
Ob robu pa še zapis iz opombe o avtorju: "Na njegovo izrecno željo se v prevodu uporablja ukrajinski zapis krajevnih imen." Kot zaslužni profesor ukrajinskega jezika z Univerze Duolingo naivno mislim, da bi Mala Starogradivka morala morda biti Mala Starhorodivka. Se motim?
O Kapuścińskem sem že nekaj trobezljal v zapisu o Imperiju. Vmes nisem postal bistveno pametnejši, kvečjemu obratno.
Ebenovina je malce drugačna, saj ne gre za potopis, pač za navidez skoraj nepovezano poskakovanje iz Etiopije v Ruando, od Tuaregov do Ambijcev, od saharskih neskončnosti do bizarnosti Liberije. Čar je tudi v času - knjiga, prvič izdana leta 1998, se ozre v šestdeseta in sedemdeseta leta in z osupljivo natančnostjo opisuje tudi leto 2025.
Kapuściński prinaša vsaj dve sporočili: Afrika je ohlapen pojem za lenuhe in - predvsem - kako zelo zelo malo vemo o njej. Vsaj jaz.
Ne spomnim se sicer dobro, zakaj, a v otroštvu nisem prav posebej maral Sienkiewiczeve V puščavi in goščavi. Desetletja kasneje se bežno spomnim hladne zgodbe in nekega okrutnega prizora v Kartumu. Tudi Quo vadis je ni odnesel bolje.
Sienkiewicz začne z eksplozijo podučevanj, opleta z egiptovskim bisom, tepidariji, nomenklatorji, drskači, hipokavsti, epilatorji in podobnim, kar je tečno. Nomenklatorja ne prepoznam, pa če mi ga namažete na kruh, zato mi je to še kar pilo živce. Šopirjenje je nadležno, a mimogrede pokaže, da se je Sienkiewicz v tematiko izjemno poglobil in da mu najbrž gre zaupati. Leta 1864 je bil internet še v povojih in modemi za dostop najbrž niso dosegali niti 9.800 kbps, zato človeka kar spreleti ob misli, kako so bili včasih ljudje izobraženi.
Zgodba ima prave nastavke in kaj kmalu steče, tako da sem knjigo odložil šele na polovici, ko nisem več prenesel polžjega tempa ter popolnega stereotipiziranja zgodnjih kristjanov in vseh tistih, ki so imeli to smolo, da še niso spregledali.
Skratka, bolj ne kot ja.
Prvenec pri šestinpetdesetih.
Nobenega dehtečega cvetja, ki bi preplavilo zrak s svojo omamno sladkostjo, nobenega vonja vrtnic, lilij in jasmina, ki bi se prepletali v čarobnem plesu dišav, samo izčiščena zgodba z brutalno kuliso severnoirskih Težav. Na to sem že malo pozabil.
Kennedy pove zgodbo, kot je treba, ter se na mah uvrsti ob bok Sally Rooney in Anne Enright. To je to. Nimam kaj dodati.
Afero s Claasom Relotiusom in tednikom Der Spiegel sem leta 2018 spremljal iz prve vrste. Članek o trumpističnih vaških stražah v Arizoni je bil slikovit, vendar mi ni zbujal sumov. 19. decembra je počilo. Der Spiegel je objavil, da je z vsemi nagradami okinčani Relotius velikopotezno ponarejal pogovore, si izmišljeval osebe in dogodke ter ga mimogrede obtožil, da "ni ne poročevalec ne novinar". Obremenjenemu s to mislijo, se mi je bilo težko soočiti s Kapuścińskim, a ko sem pogoltnil izraz "literarno novinarstvo", se mi je odvalil kamen s srca.
Imperij je noro dober. Tridelna zgradba prinaša opise prvih srečanj z imperijem med letoma 1937 in 1967, potovanja med 1969 in 1991 in pogled v prihodnost leta 1992. Kapuściński je skromen, a pronicljiv, drobcene dogodke zna opisati z osebno noto in veličastnim humanizmom. Jasno je, da dolg dvogovor ne more biti nič drugega kot interpretacija nečesa, kar se je dejansko zgodilo, morda pa tudi ne. Pomemben je tok pripovedi in verodostojnost konteksta. Kapuściński je preprosto božanski - tudi v razmišljanju o prihodnosti ruskega sveta ostane prizemljen, a vizionarski. Kaj bi danes rekel o Putinu? Mislim si, da nekaj podobnega kot Adam Michnik v pogovoru z Ireno Grudzińsko-Gross (Delo, 6. 1. 2024).
Kapuściński je en sam. Ampak tukaj sta tudi Ervin Hladnik Milharčič in Branko Soban, ki nista od muh. Obstaja pa tudi gručica neverodostojnih, navijaških lolekov.
Še opozorilo: Branje Kapuścińskega povzroča resno odvisnost in zapleten odtegnitveni sindrom. Kot metadon sem uporabil podkast s prevajalcem Nikom Ježem. Potem sem trpel še zaradi odtegnitve slednjega.
Včasih je dovolj, da roman samo pove dobro zgodbo - in res, Claire Fuller zgodbo zna povedati! V hipu me je posrkalo v obup in revščino Jeanie in Juliusa, enainpetdesetletnih dvojčkov, ki jima nenadoma umre mati Dot. Zanimivo, in tu gre zagotovo za naključje, že od prvih strani sem razmišljal o namigih na Donovanovega Juliusa Winsoma, kar je lahko samo pohvala. Tempo zgodbe nikoli ne pojenja, ampak tečen kot sem, ne morem mimo trivialnosti zaključka. Lahko pa si seveda vse skupaj tudi umišljam. Ne bi me začudilo.
Dejstvo ostaja: Unsettled Ground sem prebral skoraj na dah. To se ne zgodi vsak dan in tudi ne vsako leto.
Costa 2021.
