Daniel Kehlmann: Ruhm: Ein Roman in neun Geschichten

 

Tja. Nemška besedica, ki me navdušuje že dolgo. 

Torej: tja. Najprej sem Kehlmanna mislil brati, potem ga nisem mislil brati, zatem sem samo malo prelistal prvo poglavje, zagreznil v zgodbo, ampak ne zares, ker sem ves čas naklepal, da ga bom zaradi komajda kaj povezanih zgodbic obtožil nesposobnosti in bom potem upravičeno odstopil. A ne, ni bilo tako enostavno. Pride namreč poglavje, v katerem se junakinja prepira s Kehlmannom, ki jo hoče v zgodbi pokopati, zaradi česar sem osupnil in o tem osupljivem literarnem prijemu razlagal vsem, ki so imeli prenizek VO2max, da bi se mi uspeli dovolj hitro skidati izpred oči. Potem sem bral z navdušenjem, a samo do sredine, ko mi je zanimanje usahnilo in se prav nič elegantno stegnilo nekje v kotu. Tako je to s Kehlmannom in mojim branjem.

Tja.