Smith razkrinkava pravega Rasputina in ga s trona demona postavlja na trdna tla. A če za trenutek pogledam mimo Griške, me preseneti vseobsegajoča zmeda, ki je vladala za časa Nikolaja II. Ves čas, še posebej pa v zadnjih desetih letih, so se vanj vtikali vsi in ni ga bilo, ki mu ne bi solil pameti: duma, cerkev, tisk, Aleksandra, podrepniki, sovražniki, naključni uradniki, policisti, ki so imeli pet minut časa, dvorne dame, Rasputin, črnogorski princesi ... Ni bilo lahko biti Nikolaj II. Dandanašnji so zadeve zgledno urejene in ni vrag, da ne bi rusko carstvo še vedno obstajalo, če bi se Nikolaj II. malce potegnil zase, na kar ga je v svojih nadležnih pismih Aleksandra lepo opozarjala. Odločnost in smisel za pravičnost sodobnega ruskega vladarja sta te dni izredno čislani vrlini, ki ju prepoznajo tudi mnogi Slovenci.
Nikolaj II. si je največ škode naredil sam; Aleksandra je pridno pomagala, pa tudi Rasputin ni bil od muh, še posebej ko se je upravičeno začel počutiti ogroženega. Ne morem mu zameriti. Smithovo delo, četudi na trenutke drobnjakarsko, pomembno osvetli pravo podobo zloglasnega starca in ga v večjem delu, a ne povsem, razbremeni.
Krasno branje, ki se lepo poveže s Figesovo Tragedijo ljudstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar