Gospodov glas sem poskušal brati kot roman, kar se ni moglo končati drugače kot klavrno. Profesor Hogarth se mi je vseskozi zdel sumljiv, vsevedno preskakovanje iz enega področja znanosti na drugo, od tam pa na filozofijo in še kam dlje, pa me je napsihiralo z dvomom o tem, ali Lem sploh ve, o čem govori. Malo o nevtrinskih emisijah, malo o signalu v "frekvenčnem pasu 57 milijonov eV", malo o "psihozikih", potem pa o "družbenem zedinjevanju", do katerega je priskakljal s termodinamike, stohastičnih izračunov in koincidence.
Neprebavljiva solata zame, za nekoga drugega pa "knjiga, ki za vselej spremeni bralčev pogled na svet, spozna(va)nje in vrednote." Blagor drugim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar