In the Country of Men sem prvič bral pred skoraj dvajsetimi leti. Ostal mi ni niti rahel spomin, kaj šele zapis na slavnem knjižnem blogu, ki je stare vsebine barbarsko izbrisal.
Bral sem torej še enkrat, tokrat pametnejši, lepši, hitrejši, višji, daljnovidnejši, predvsem pa bolj naiven. Hisham Matar me spet ni prepričal.
Če sem si iz romana kaj zapomnil, so bili to globoko doživeti opisi peklenskih libijskih poletij in otroštva, ki ima kajpak senčne plati, o katerih se ne govori. Matarju uspe dobro pričarati tudi brezup spopada z Gadafijevo strahovlado in trenutek, ko se človek kljub vsem prepričanjem zlomi, a poskuša živeti naprej. Suleimanov odnos z materjo je bizaren, a mi ni jasno, ali je v tem skrit kakšen poseben pomen. Žal je statičnost pripovedi kar obremenilna. Brez ženinih spodbud, ki je roman brala hkrati z menoj, se ne bi privlekel do konca. Nič hudega ne bi bilo, če se branja sploh ne bi lotil. Sploh ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar