Paul Auster: 4 3 2 1

Brez zamere, ampak tokrat sem kraljevsko brcnil mimo.

Težko je, tole moje življenje. V zraku je visela podelitev bookerjev, bil sem na dvestoti strani Austerja, odprte sem imel vse bralne čakre, lebdel sem v pripovedi in bil prepričan, da sem našel zmagovalca. 680 strani pred koncem. Kakšen samovšečen osel.

4 3 2 1 je zgodba o življenjih, ki bi lahko bila, če bi bila. Štiri možna življenja Archieja Fergusona, prikladno označena s številkami poglavij, recimo 4.1, 4.2 in tako naprej. Kar na začetku sploh ni jasno in sem - enako kot Blake Morrison v Guardianu - buljil kot kapelj ob možu tete Mildred, ki se nikoli ni poročila. Sedaj veste in tega ne obžalujem.

Bralec, ki bi rad odtekel nekaj kratkih sprintov ob zgodbi, se bo hitro upehal. Stavki so spektakularni:

"Lew and Millie had a taste for alcohol. They were one of those couples who drank as both a sport and a compulsion, a bibulous, insouciant pair of theatrical charmers whenever they were lubricated within the scope of their capacities, which were substantial, but oddly enough it was the pin-thin Millie who seemed the steadier of the two, who rarely ever wobbled or slurred, whereas her much larger husband sometimes went overboard, and even before Andrew’s death, Ferguson could remember the time when he saw his uncle passed out on the couch and snoring in the middle of a loud family party, which everyone had found so funny when it happened, but now, in the aftermath of that death, Lew’s drinking had increased, spreading beyond the parties, the cocktail hours, and the post-dinner nightcaps into high-noon lunchtime sloshes and secret tipples from the flask he carried around in the inside pocket of his jacket, which no doubt helped numb the pain twisting through his guilt-ridden, ravaged heart, but the booze began to affect his work at the store, sometimes rendering him incoherent when he talked to customers about the relative merits of Whirlpool and Maytag washing machines, and when he wasn’t incoherent, he was occasionally irritable, and when he was irritable, he often took pleasure in insulting people, which was no way to conduct business at 3 Brothers Home World, and so Ferguson’s father would have to step in, pull Lew away from the offended customer, and tell him to go home and sleep it off."

Spektakularni, a sploh ne predolgi. Počasna pripoved, počasna v smislu zenovskega polža, ki nima ne atletskih predispozicij, ne ambicij, ne želje in skoraj tudi ne cilja (o tem kasneje). Zgodba se deloma napaja tudi iz globoke erotične energije, s katero se Ferguson igra v dokaj široki, a ne popolni paleti.

In zakaj si Auster ne zasluži bookerja? Prvič, ker je Lincoln in the Bardo - četudi mi ni bil všeč - strukturno daleč bolj nor. Drugič, ker 4 3 2 1 še zdaleč ne izkoristi možnosti, ki jih ponujajo različna Fergusonova življenja. Vse se vrti okoli Amy pa ne-Amy, izletov v pisateljske dileme in političnih dogodkov, ki so zaznamovali šestdeseta leta v ZDA. Tretjič, ker se roman pri političnem aktivizmu popolnoma zaustavi in pogine. Da sem se preglodal do konca, mi je pomagala samo še surova zgornjesavinjska trma. Do konca, ki je - četrtič - podcenjevalen, žaljiv in podel. Austerju tega ne bom pozabil.

Ne, 4 3 2 1 ni moj zmagovalec bookerja 2017.

To je Ali Smith. Zagotovo. Po triindvajsetih straneh se ne morem motiti, kajne?

George Saunders je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017

George Saunders (Lincoln in the Bardo) je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017.

Razumem, zakaj.

Letošnja žirija je bila najboljša v zadnjih treh desetletjih. Moje tradicionalno gostilniško tarnanje nad vsesplošno zaplankanostjo in zadrtostjo teh punc in fantov letos odpade.

Sprejeli so pogumno odločitev, ki večini ne bo všeč. Saunders s svojim romanom poskuša premikati meje.

Četudi ni zmagal Paul Auster, lahko rečem: odlično leto za bookerja in izjemen izbor, vreden branja.

George Saunders: Lincoln in the Bardo

Če bi pri manični depresiji z "M" označil manični, z "D" pa depresivni stadij, pri tem pa z izmenjavanjem malih in velikih tiskanih črk poskušal orisati jakost, bi bilo moje branje Georga Saundersa videti kot: DdmmMMdddDDDDDmmmmMMMMMdddmdmdDmDDDD.

Najprej: bardo je v nekaterih vejah budizma prehodno obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom. V bardu se nepričakovano znajde oboževani sin Abrahama Lincolna.

Roman je pravzaprav presunljiv - skozi strukturni eksperiment, v katerem prevladuje kakofonija glasov mrtvih (the reverend everly thomas, roger bevins iii in hans vollman), povezana s citati iz zgodovinskih virov, se počasi izriše neznosna bolečina očeta, ki izgubi sina. Prav ta bolečina malega Willieja zadržuje v stanju tranzicije in prav tu Saunders pokaže ves svoj pisateljski dar. Poguma mu vsekakor ne manjka, zmanjka pa mu streliva: ko izčrpa udarce v čustveni svet bralca, mu ostane zgolj malo manevrskega prostora, na katerem bi lahko zgodbo obrnil tako, da bi ponovno dobila zalet. Izstopil sem na polovici poti.

Kdo bo dobitnik bookerja 2017?

Letošnji booker bo odromal v roke Paula Austerja (4 3 2 1).

Žirija bo mojo odločitev potrdila v torek, 17. oktobra 2017.

Emily Fridlund: History of Wolves

Fridlundovi kritiki očitajo vse sorte. Plehke, nedosledne like. Nezmožne presenetljivih dejanj. En sam ritem: počasen in žalosten. Hiter zaton zgodbe in kup introspekcij, ki sledijo.

Z vsem naštetim se strinjam.

A naj vam zaupam skrivnost: preberite roman, vendar ne kot gotsko zgodbo nerazumljene najstnice s staršema, ki sta skoraj brezupna hipača v kolibi pri zahojenem jezeru. Roman berite zaradi suspenza. Zaradi nečesa, kar visi v zraku skoraj od začetka in se dolgo ne udejani. Suspenz je pravzaprav grozljiv, pa ne zgolj zaradi tega, kar dejansko je, pač pa med drugim tudi zaradi srha, ki me je oblival ob misli, da bo vse skupaj strmoglavilo na raven Dekleta na vlaku.

Natančno si oglejte eno izmed najboljših prvih poglavij, kar se jih je znašlo na literarnem tržišču.

Ker gre za suspenz, vam ne povem čisto ničesar več.

History of Wolves je upravičeno med finalisti za letošnjega bookerja.

(In o moj bog! Bolj kot berem nominirance, bolj se strinjam z žirijo! Da ni morda na pohodu kakšen virus, ki skisa takšne bolj majhne možgane?)

Colson Whitehead: The Underground Railroad

Ne vem, če nisem zastonjkarskega vzorca Whiteheadove The Underground Railroad prebral vsaj petkrat. Petkrat bral in petkrat našel bolj nujne, vsekakor pa neodložljive bralne naloge. Pulitzer 2017, The National Book Award 2016? Nisem trzal. Potem je prišla nominacija za bookerja, in bilo je dovolj cincanja.

Whitehead piše odlično in odločno. Več kot očitno mu je bilo jasno, da če izbere zgodovinsko témo (suženjstvo), doda razmeroma malo znano dimenzijo (veriga prostovoljcev in postojank, ki osvobajajo sužnje), primerno izpili nekaj likov (Cora, Caesar, Ridgeway), mu vsaj ena izmed velikih nagrad ne more uiti. Če seveda znaš pisati.

Zgodovinska téma pa terja žrtve: Cori z vso njeno človeško prtljago, zapletenim odnosom z izginulo materjo, krpico lastne zemlje, dih jemajočimi okrutnostmi, ki jo doletijo, zmanjka trohica čustvene dimenzije. Whitehead znova in znova zapade v tehnicistično popisovanje dogodkov, v katerem Corina intimna zgodba igra tretjo violino. Ne sliši se porazno, a roman s tem dobi rahlo napačen priokus.

A vseeno sem bil navdušen, ko se v zgodbi spet pojavi lovec na sužnje Ridgeway, in to ne v povsem stereotipni vlogi in še zdaleč ne v poenostavljenem razmerju do Core. Whitehead je ta del izdelal brezhibno.

Pod črto: z odlično romaneskno upodobitvijo zgodovinskih dejstev se je Whitehead izkazal kot pravi mojster, a vseeno ga je na koncu rahlo zmanjkalo. Razumem, zakaj se pri letošnjih bookerjih ni prebil med finaliste.

Ni mi škodilo, da sem se z branjem malce pomatral.

Thomas Keneally: Schindlerjev seznam

Nisem vedel za Keneallyja. Schindlerjev seznam je bil zame zgolj film, ki sem se mu do danes uspešno izogibal. Keneally je leta 1982 za roman dobil bookerja. Nisem vedel. Prav tako nisem vedel, da smo Slovenci na prevod čakali celih štiriintrideset let. Izdala ga je Celjska Mohorjeva založba, kar me je - o, presenečenje - ujelo rahlo nepripravljenega. Pod črto: Štiglic, nič točk, sedi.

Oskar Schindler je rešil življenje 1.200 Judom. Banalna številka, če potegnemo vzporednico s šestimi milijoni Judov, ki so izginili v norosti druge svetovne vojne, a kot pravi Talmud: če rešiš eno življenje, rešiš ves svet.

Keneallyju je v romanu uspelo skoraj vse, od osvetlitve zgodovinskih dejstev do primerne narativne uporabe dokumentov, od upodobitve Schindlerjeve kontroverzne, večplastne in intrigantne osebnosti do ravno pravšnje distanciranosti od osrednjega lika. Zazdelo se mi je, da včasih tok romana zmotijo vstopi oseb, ki so tam zgolj iz dokumentarnih razlogov, a v resnici to sploh ni moteče.

Roman, ob katerem zadržuješ dih in upaš, da ga ne bo nikoli konec.

Ko je Keneally prejel bookerja, je za The New York Times izjavil, da ga je med pisanjem pretresla višina gole, monetarne cene, ki jo je Schindler plačal za judovska življenja:

As a Gentile, until I began writing this book, I didn't realize how much it cost, not just in bravery and energy, to save a Jew, but in money (...) deals could be made with individuals, but the Jews couldn't make a deal with the system. In many ways, Schindler's story is almost like an episode from 'Hogan's Heroes' and I am always embarrassed by the resemblance. I think he would have eventually been caught but for the ending of the war.

Če še niste prebrali Reesovega Auschwitz: A New History, potem je skrajni čas. Poglejte tudi Inheritance. Na bralni seznam sem dal Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu. Za začetek.