Naoja Šiga: Potovanje skozi temno noč

Faktografsko, sekvenčno, izsušeno, skrajno nezanimivo klamfanje. Odloženo.

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt

Poslušajte tole: "Predigra: Nekega jutra v Chiosbergenu se pripovedovalec poslovi." In se res.

Za njim ostanejo rumena beležnica, modri zvezek in strgana beležnica, v njih pa zapiski ljudskega učitelja, ki umira za rakom.

In tukaj sem stal jaz in neko žensko zrelih let, ki je bila očitno ljubezen mojega življenja, predstavil svoji ženi.

Vljudno in pozorno sta se sprehodili po potkah in skozi nasade rož. (Hiša je bila takrat, leta 1970, počitniška hišica.)

Pazita se čebel, sem rekel. V tem času so nemirne. Dokaj napadalne so.

Samo zasmejali sta se.

Vrt je majhen. Ne traja dolgo, da ga obhodiš. Kar dosti časa sta si vzeli.

Fragmentirano, a vselej dobro povezano pisanje o bolečini, otroštvu in umiranju para bralčevo dušo. Večplastnost pripovedi je izjemna; primesi utopije so v neveščih pisateljskih rokah večinoma usodne, v Čebelarjevi smrti pa prinašajo redko viden literarni presežek. Nimam besed, res jih nimam.

Gustafsson je zame eno izmed velikih odkritij tega leta.

Marie Nimier: Kraljica tišine

Mala Marie izgubi očeta v skoraj deanovski prometni nesreči aston martina DB4. Poleg očeta v avtu sedi tudi nenavadno lepa ženska.

Spraševanju, kdo sem jaz in kdo je bil moj oče, se Marie ne more ogniti. Praznina, kjer bi morala v življenju ikoničnega očeta biti mala hčerka, bralcu trga srce. Reka Sena, ki se pojavi dvakrat, ta občutja še dvakrat podčrta.

Nimierjeva se ne ozira na tanko mejo, ki loči romanesknost pisanja od popolne introspekcije, in jo skorajda v vsakem trenutku brez pomislekov prestopa.

Dobro je. (Če odmislim grozodejstva, ki se v prevodu dogajajo nad povratno svojilnimi zaimki.)

John Fowles: Mag

Kratko obvestilo: Fowlesovega Maga morate v življenju prebrati natančno enkrat.

Naredil sem napako. Bral sem ga drugič. Obžalujem.

Toni Morrison: Ljubljena

Veste, kaj je fazni zamik? Razlika med fazama dveh nihanj z enako frekvenco?

Točno tako sem se počutil ob Ljubljeni. Naj dam primer:

Temna prešita odeja z oranžnima krpama je bila tam z njima, ker jo je Ljubljena hotela imeti blizu pri sebi, kadar je spala. Dišala je kakor trava, na otip je bila kakor roke - nespočite roke delovnih žensk: suha, topla, raskava. Denver je govorila, Ljubljena poslušala in obe sta si po najboljših močeh prizadevali, da bi ustvarili, kar se je res zgodilo, kakor je bilo v resnici, nekaj, kar je vedela samo Sethe, ker je samo ona mislila na to in je potem imela čas, da je to izoblikovala: kakovost Amyjinega glasu, njen dih, kakor bi gorel les.

Vem, da je pasus odličen. Čutim, da je odličen. Verjamem, da je odličen. In vendar ga ne ujamem v smislu in vseh čustvih, ki bi morala izbruhniti na plan. Celo branje je bilo zame en sam, tragičen fazni zamik.

Že od nekdaj vem, da mi Morrisonova ne ustreza. Lahko bi se poslušal, preden sem Ljubljeno spet prijel v roke.

Z lahkoto uporabim izredno prikladen izrek: Nije žvaka za seljaka.

Thomas Pynchon: Mavrica težnosti

Nekoč, pred davnimi časi je bila na vogalu Cankarjeve in Župančičeve knjižnica Ameriškega centra. Iz nje sem odhajal s kupi ameriških romanov v - zame - nepredstavljivo razkošni trdi vezavi, se spoznaval z Normanom Mailerjem in podobnimi avtorji ter se vsakih nekaj mesecev neuspešno zaletaval v kriptičnega, neberljivega Pynchona.

Presenečen sem, kako malo se človek spremeni v nekaj desetletjih. Odloženo.

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom

Ne vem, kdo bi dandanes segel Zupanu do vrha pete bojda legendarnih rumenih kavbojskih škornjev, res ne vem.

Zupan je zdivjan, razbrzdan konj. Njegov Menuet za kitaro se zlahka kosa z uvodom v Célinovo Potovanje na konec noči. Zupan je, če moram med puljenjem nohtov to seveda priznati, moj najljubši slovenski pisatelj. Stari znanec od mojega sedemnajstega, osemnajstega leta.

Džeki iz Igre s hudičevim repom je anti-junak, ampak ne na klasičen slovenski način; plava po svojem močvirju čustev, se ogleduje v odsevih, poskuša izplavati, spet malce brbota po blatu, in se pri tem ne smili niti bralcu niti samemu sebi.

Razmerje do Lide je zupanovsko, noro, orgazmično, sovražno, krvavo. Spet, ob tretjem, četrtem, petem, kaj vem katerem branju, me je potegnilo vase. E. L. James in sorodni pisuni bi se od Zupana lahko kaj naučili.

Sijajno.

Zupan je Zupan.