Borut Kraševec: Agni

 

Kresnik 2021.

Ob naslovu sem kar malce vztrepetal. Agni? Agnus Dei? Spet en izmed ambicioznih, če že ne pretencioznih slovenskih romanov?

Brez skrbi, v glavnem ne. Presenetljivo - to je slaba novica. 

Zgradba romana je železobetonska, protipotresna in premišljena do zadnje pičice. Kunčica Agni ima v romanu nekaj človeških vzporednic, Kraševec pa nosilno idejo zbanalizira na samice, ki se gonijo, in samce, ki so intelektualno nesposobni onkraj vseh meja. Razumem, da je ta redukcija za žirijo kresnika bila prejkone odločilna, meni pa se zdi podcenjujoča do bralca, še posebej v poglavjih, ki z nepotrebno grobostjo odpirajo vprašanja incesta in kanibalizma. Kraševec bi s svojim znanjem lahko to pomanjkljivost z levo roko odel v literarno bogatejšo pripoved, a se je žal zadovoljil z izrazito omejenimi registri. Ne vem ... roman sam po sebi stoji, zunaj posiljenih analogij pa ga v hipu zmanjka. Škoda.

Peter Krečič: Plečnik

 

Vsakdo nekje globoko v sebi goji spomin na svojega prvega plečnika. Moj je celjski in je učinkovito pomešan z drugimi mestnimi čudesi, pred katerimi smo hribovci spoštljivo obnemeli: semafor, miličnik v belem, vlak, Ljudska posojilnica. Ljubljančanom je bil Plečnik položen v zibko. Plečnik tu pač je, kot zrak in voda. Zadnjič sem štel stebričke na Tromostovju, ker se v njihovem številu bojda skriva potegavščina.  Pred dnevi sem se spomnil, da je Peglezen najbrž Plečnikov, in sem si ga zmogel celo ogledati na internetu. Da bi ga šel obiskat v živo, je preveč zapleteno - zagotovo je od tržnice oddaljen petdeset metrov, kar je nečloveška razdalja za sobotno dopoldne. 

A kdo je bil Plečnik? Je bil res mojster svetovnega kova? Če vzdihujem ob mojstrovini Zahe Hadid v Azerbajdžanu, bi moral z enakim navdušenjem gledati na Žale?

Peter Krečič poda marsikateri odgovor. Užival sem. 

Biografija osvetli neverjetno opotekajoče se prve arhitekturne korake mladega Jožeta in ponudi bogato dokumentarno ozadje. Kakšen navedek pove več kot stotine drobno popisanih strani, recimo njegov nagovor študentom:

Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak - pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bo hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste zavrnili. In ko vam bo hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše tehnike.

Če iščete suspenz, se splača potrpeti. Ena beseda: Emilija.

Krečič kar pogosto zapade v podrobne in dolgovezne opise, kot je denimo tale:

Vse mostne ploščadi in stopnišča so dobile balustrade z masivnimi stebrički, nad njimi preklade, ritmizirane z glavami na stikih preklad in z visokimi svetilkami na enormno povečanih zgodnjerenesančnih balustrih, ki na ključnih mestih na ograjah ustvarjajo vtis plamenov. 

Besede večinoma poznam, splošen smisel tudi, na koncu pa razumem samo: ხიდის ყველა სართული და კიბეები აღჭურვილია ბალუსტრადებით მასიური სვეტებით, მათ ზევით არის ბალუსტრადები, რომლებიც ჰარმონიაშია თაიგულების სახსრების მოსასხამებთან და მაღალი ნათურები მასიურად გაბერილ რენესანსის სვეტებზე, რომლებიც ბალუსტრადის მთავარ ადგილებში ქმნიან. შთაბეჭდილება. ალი.

Zame gruzijščina (a niso te črke čudovite?!?), za nekoga drugega najbrž ustrezna podpora razumevanju Plečnikovega dela.

Odlično branje.

Sten Nadolny: Bog predrznosti

 

Bog predrznosti je presenetljivo sveža zezancija, v kateri se Hermes s celo rajdo starih grških bogov zaplete v rabote sodobnega človeka. Brez heca, Nadolny na trenutke igra v prvi ligi, kjer je dvojec Pratchett-Gaiman z Dobrimi znamenji, in edino, kar lahko pokoplje bralca, je slabo poznavanje grške mitologije. Takšnim sirotam se bo zgodba zdela rahlo zmedena in morebiti celo brezciljna, zato bodo knjigo odložili, ob kasnejšem listanju po njej pa jim bo žal. Smilim se samemu sebi.

Pawel Huelle: Castorp

 

Hans Castorp in njegovi prvi dnevi na študiju v Gdansku so v Huellejevem romanu čisto spodobno predstavljeni, potem pa se zgodba v drznih žabjih poskokih oddalji v psihoanalitične, detektivske in še prenekatere druge absurde. Bistveno preveč za moje uboge živčke. Odsvetujem.

Italo Svevo: Senilnost

 

Veste, kakšen je dober knjižni bloger? Verodostojen in zaupanja vreden.

Bi zaupali človeku, ki se mu je pred nekaj dnevi posvetilo, da Italo Calvino in Italo Svevo nista ena in ista oseba? Kaj bi si mislili o njem, če bi vedeli, da je med branjem Senilnosti ves čas razmišljal o podobnosti z Dostojevskim, ker imata knjigi podobno velikost črk in razmik?

Takemu človeku preostane samo še norčevanje iz samega sebe. Pri tem imam srečo, materiala je namreč na pretek.

Italo Svevo, torej nekdo, ki ni napisal romana Če neke zimske noči popotnik, je bil modernist, dober prijatelj Jamesa Joyca, a se ga v literarnem smislu to prijateljstvo ni kaj prida prijelo. Senilnost krmari med Emiliem Brentanijem, lahkoživko Angiolino in Brentanijevo sestro Amalio, revico, ki jo življenje požene v blaznost. Razumem, da je Svevo v Senilnosti s prenekaterim avtobiografskim drobcem razgalil svoje demone in sladokuscem omogočil vpogled globoko v svojo dušo, meni, manj veščemu bralcu pa je roman z izpraznjenostjo in osupljivo, duhamorno premočrtnostjo zamoril nekaj večerov. Malce sem bil Razkolnikov. 

Goran Vojnović: Figa

 

Čefurje je - tako se mi je zdelo - Vojnović v sebi nosil celo življenje, jih mlel, prebavljal, prepostavljal, loščil, potem pa iztresel iz rokava točno tako, kot je bilo treba. Srž sporočila je izrezal z najostrejšo britvijo, zato smo mu ploskali.

Osem let starejši Vojnović se je Fige lotil - tako se mi zdi - pazljivo, premišljeno in velikopotezno. Požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje, a ni videti, da se je pred začetkom pisanja pošteno izprašal, kaj želi povedati. Izbrisani, demenca, starševstvo - vse hkrati? Se gremo družinsko sago ali potrebujemo tri generacije samo zato, da obdelamo tri glavne teme? Kaj je z naracijo? Zakaj Jadran prehaja iz trdne, iskrive vojnovićevske pripovedi v registre, ki mu več kot očitno ne ustrezajo? 

Najprej skulirano:

... Je pa bilo med njima vseeno dovolj nečesa, da je Anja hodila z njim in njegovimi prijatelji rokometaši vsako sredo v Eldorado, ki sva ga sicer, jaz skejtar in ona hašišarka, prezirala. A ona ne dovolj, da ne bi šla tja zaradi Željka, in jaz ne dovolj, da ne bi šel tja zaradi nje.

Malo po Coelhovo:

"Vse je bilo iz ljubezni, torej."

"Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni." 

Pa kar nekaj (recimo od 73. do 79. strani):

... moje želje bodo še vedno samo moje, pilo se je tisti večer, preveč se je pilo, si govorim zdaj, a spomin ne laže, spomin ve, on pomni dotik mojih ustnic in njenih lic, pomni srečanje s kotičkom njenega nasmeha, dolg je ta trenutek, brezkončen, nenadoma me zaziblje v njeno smejalno jamico, ujčkam se, kakor bi bil položen vanjo, utopljen v blaženosti ...

Razumete, v čem je težava? Odloči se, za božjo voljo, odloči se, koga nagovarjaš! Imaš me v kotu, recimo, s cestno pripovedjo, v kateri blestiš - zakaj me potem naenkrat šopaš s solzavostjo? Ali pa okej, si skoraj Saramago in jaz ti skoraj verjamem, pa me klofneš s strit vajbom. ("Kaj je? Si sam, a ne? Nimaš prjatlov? A ne bo šou dam? A si men pršu kej povedat? A? Kaj bi rad?")

In patetika! (Šele sedaj sem se zavedel, da sem razjarjen in da nameravana dobrohotna, uravnotežena in vseskozi navdušena kritika odpade z današnjega sporeda zaradi bolezni v ansamblu.)  

Torej, in patetika! Konec, denimo:

Bil sem odločen obrniti vse liste na drevesu. Vedel sem, da se moja figa skriva pod enim izmed njih in da jo bom dosegel, če se samo še malo bolj stegnem, če se samo še malo premaknem, če mi uspe zgrabiti in povleči k sebi še tisto košato vejo tam na koncu. Samo še malo više stopim. Tam zgoraj na tisti tanki veji je zagotovo figa, ki jo iščem. Figa, ki jo bom nocoj obral.

Pa kaj je to, srednješolski spis ali Vojnović?

Ironija je, da je Figa tako dober roman, da ga niti pazljivi, premišljeni in velikopotezni Vojnović ni uspel potopiti. Besen sem, ker bi lahko namesto dobrega romana (in ja, vem, požvižga se Vojnović s kresnikom v žepu na moje mnenje) dobili tri odlične romane, pa jih nismo. 

Pa jih nismo.

Preberite.

Borut Golob: Šala

Ne bi se rad ponavljal, zato na kratko. Smreka lipa bukev križ spada med spregledane vrhunce slovenskega romana. Če se je Golob z Raclette in Pes je mrtev ekspresno kotrljal s svojega ustvarjalnega vrha, Šala končno prinaša kanček upanja.

Šala skorajda ni roman, pač pa je iskrena, pretežno prostaška, predvsem pa neizmerno zaj... razlaga tega, kar se nam je zgodilo v zadnjih štiridesetih letih. Golob v tem smislu ni Jančar, temveč troedini Varufakis, Žižek in Vedrana Rudan. To je, da se razumemo, izborna novica. Nametavanje duhovitih postulatov nam spet prikaže najboljšega Goloba, pripoved v množini pa je zadetek v polno.

Preden preidem k poglavitnemu očitku, naj samega sebe spomnim na čudovit izrek, ki ga Henry Ford v resnici nikoli ni izustil: "Če bi vprašal ljudi, kaj si želijo, bi odvrnili, da hitrejše konje."

Kot največji živeči oboževalec romana Smreka lipa bukev križ v najnovejšem romanu pogrešam golobovske zgodbe in njihovo neizmerno duhovito prepletenost. Šala kot ne-roman jih kakopak ne dostavi, je pa vsekakor korak v pravo smer. Zopet zadržujem dih in čakam, ali bo Golobov naslednji izdelek tisti presežek, ki ga čakam že več kot desetletje.