Moj stari oče, odličen mizar in predan čebelar, si je ustvaril za tiste čase kar spodobno knjižnico, v kateri je kraljevala zbirka Sto romanov, ki me je precej vznemirjala, kakšno polovico pa je zasedal Mohorjev koledar in nekaj obveznih, po mojem mnenju skoraj vedno popolnoma zgrešenih knjig Mohorjeve založbe.
Sto romanov sem si po dedkovi smrti v 103. letu starosti izgovoril kot dediščino, ki mi je skoraj samoumevno pripadala, kar seveda sploh ni res. V bližnjem sorodstvu je kar nekaj gorečih bralcev, ki so redno posegali po zbirki, na kar kažejo tudi sledovi uporabe na ikoničnem Steinbeckovem romanu.
Steinbeck je po mnenju kritikov dosegel svoj ustvarjalni vrhunec z
Grozdi jeze, ki jih nisem videl niti od daleč, roman Vzhodno od raja pa se je izstrelil med legende s Kazanovim filmom iz leta 1955 in Jamesom Deanom. Roman je bržkone primerno mučilno orodje za nadobudno ameriško mladež, ki mora opisovati vzporednice med Kajnom in Abelom na eni strani ter dvema paroma bratov v dolini Salinas na drugi strani. Vse do točke, domnevam, ko taista mladež zasovraži leposlovje in se raje zavleče snemat še eno efemerno zgodbo za instagram.
Nam, neobremenjenim Evropejcem, je lažje. Rajske analogije je najbolje zanemariti, ker so v resnici nepomembne in pravzaprav namenoma odvečne. Splača se prepustiti spretnemu, zanesljivemu pripovedovalcu, ki je v resnici in zares John Steinbeck in ki na začetkih poglavij tako veličastno stopi korak nazaj, zajame sapo in oriše ozadje, da spomni na Dončićev sloviti "step-back".
Užitek na prvinski ravni branja, vam povem, pa četudi Rapa Šuklje v spremni besedi roman počasi in z užitkom raztrga na koščke.
