Eyvind Johnson: Čas njegove milosti

Presenetljivo, zame je bila največja dodana vrednost romana v nečem, česar Johnson sploh ni omenil - Slovanov, namreč. V izrazito natrgani mreži mojega zgodovinskega znanja so bili Langobardi sirote, ki komajda še visijo na pozabljeni nitkici ob robu. Čas njegove milosti je nekatera osamela znanja čudežno povezal v smiselno celoto. Celotico, če smo iskreni.

"Vihar na Jadranskem morju proti koncu posta v letu 775 je v več pogledih vreden spomina. Kakor se bo pokazalo, posledice niso bile majhne.

Lahko bi se reklo, da je s svojimi lemeži zaoral globoke in trajne brazde - mogoče ne toliko v morsko gladino, v Neptunovo polje, kakor marsikomu v miselnost in življenje."

Takole Johnson, rojen kot Olof Edvin Verner Jonsson, božajoče odpre roman in dosledno nadaljuje do konca. Razen da malce potarnam, da je Karel Veliki predstavljen za odtenek ali dva preveč brezmadežno popoln, nimam pripomb. Nasprotno, navduševalo me je menjavanje zornih kotov, pripovednih tehnik in celo potuhnjen humor. Dogodivščina z nožem, ki "ponesreči zdrsne", in poštena refleksija, ki sledi iz tega - to je resnično nepozabno.

Naj tvegam nevarno izjavo: če bi v vsem življenju moral prebrati samo en zgodovinski roman, potem bi bil to Čas njegove milosti. Najbrž.

 

Stephen King: 22. 11. 1963

Sodelavka, velika ljubiteljica Stephena Kinga, mi je, če natančno razmislim, pravzaprav priporočala obvoz. A kot je v navadi pri pomilovanja vrednih ljudeh, ki sprašujejo za nasvet s figo v žepu, sem jo lahkomiselno preslišal. 

22. 11. 1963 za začetek ni kingovska srhljivka, pač pa roman z izredno spodobno podprtimi zgodovinskimi temelji.  Polovica Kingovih navdušencev se je verjetno izkrcala pri priči, in verjamem, da tega niso obžalovali. Samo ob dveh daljših prizorih sem zadrževal dih in se malce kocinil. Dovolj, da je King dokazal, iz kakšnega testa je v svojem najosnovnejšem bistvu. 

Prva težava romana je obupna, neskončna puščava med Dunningom in Kennedyjem. Opazovanje Lee Harveya Oswalda je tako duhamorno, da preživijo samo najbolj trdovratni bralci. Stotine in stotine strani. Druga težava so nekatere filmske scene, obtežene s solzavostjo in posiljenimi triumfi. 

Najbrž že vidite, kam ta zapis vodi.

Ampak, prijatelji moji, ne. Vse ostalo, predvsem pa premišljeno potovanje skozi čas ter pronicljivo spopadanje z vzroki in posledicami naredijo iz 22. 11. 1963 odličen roman. O kakšni liričnosti, da smo si na jasnem, seveda ne more biti govora in tukaj ne gre za Marcela Prousta, a vseeno: roman je preprosto sijajen. Najbrž je bila kriva viroza, ki me tolče že šest dni, da sem si dvakrat, trikrat moral na skrivaj brisati solze. Od zaključka, in s tem mislim zadnjih petdeset, sto strani, sem pričakoval marsikaj, a ne tega, kar sem na koncu dobil. Zaključek je popoln. Zanimivo, da ga ne pokvari niti sladkorna pena zadnjega prizora. Včasih očitno človek rabi tudi to. Za šibkost in smrkanje krivim bolezen, a se hkrati zavedam, da po krivici. 

Harry Martinson: V Indijo Koromandijo

 

Nič kaj obetaven začetek iz cigararske delavnice se hipoma prelevi v himno klateštva. Splača se prebrati Martinsonov življenjepis, to vam zagotavljam. Še bolj pa vam zagotavljam, da boste naredili kardinalno napako, če boste preskočili spremno besedo Janka Modra. Tako se piše! Nisem mu dorasel, zato bom sedaj vljudno utihnil.

Annie Ernaux: Leta

 

Ne pustite se pretentati: v neskončnih prostranstvih obujanja preteklega časa ne gre za oživljanje skupnih spominov kar tako. Ernaux nam to spotoma razloži vsaj dvakrat:

Oblika njene knjige tako ne more nastati drugače kot v potopitvi v prizore njenega spomina, s katerimi natančno opisuje značilne znake obdobja, leta, katerega del so, z večjo ali manjšo gotovostjo - postopoma jih poveže z drugimi, prizadeva si spet zaslišati besede ljudi, komentarje o dogodkih in predmetih iz množice pogovorov, ta šum, ki je večen vir vedno znova oblikovanih izrazov tega, kar smo in kar bomo postali, mislili, verjeli, česar se bomo bali in kar bomo upali.

Če odmislim, da bi gornji vstavek lahko bil del literarne recenzije, ne pa romana samega, in da Ernaux morda celo izdatno trola, je to pravzaprav to, kar moramo o romanu vedeti, da bi ga lahko cenili.

Naš, slovenski čas, še posebej pa čas nekoga, ki je rasel gor na podeželju, se s svetom perrierja, de Gaulla, Pompidouja, Mitteranda in alžirske krize ne prekrije popolnoma, kar je odlično, ker lahko uživamo tudi v pogledu skozi prizmo razlik. A to je obstransko. Pomembni so vstavki iz avtoričinega življenja, fotografija, odsev spomina ... Bolj ko so redko posejani, večji je njihov učinek. Pripoved v množini romanu pristoji kot ekstravaganten klobuk Josipi Lisac.

Konec pa ... konec: "Rešiti delce časa, v katerem ne bomo nikoli več." Tako se konča roman. (Razdelite se v skupine in razpravljajte 15 minut o razliki med Ernaux in Vojnovićem.)

Annie Ernaux je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Tole mi ne gre gladko z jezika, ampak se bom potrudil: upravičeno.

Velibor Čolić: Sarajevski omnibus

 

Sarajevski omnibus je po zagotovilu avtorja "leposlovno delo z zgodovinskimi osebnostmi". Zaupati zgodovinskemu kontekstu ali ves čas trepetati, kje si me bo Čolić sposodil, da me bo glava pekla? Malce je trajalo, preden sem se sprijaznil z romanom, ki štrli iz pričakovanih okvirov.

Zagotovo pri tem pomaga dejstvo, da Čolić - majkemi - vrti pero kot največji mojstri. Ker gre za omnibus, vešče preskakuje med liki in predvsem ustvarja štimungo časa, ki ga je Gavrilo Princip zaznamoval bolj, kot si je sam lahko mislil. Ker gre za omnibus, Čolić like povezuje bolj narahlo, kar pusti - to mu moram priznati - presunljivo dober vtis. Merjeno z romanesknimi vatli, seveda napačen in do skrajnosti zblojen, ampak na koncu vendarle skorajda odličen izdelek.

Zagata se mi pojavi ob preprostem vprašanju: Kaj sem pravzaprav prebral? Spet ne vem, a zagotavljam, da je bilo užitno.

Jasunari Kavabata: Glas gore

 

Zbirka Nobelovci z za umret dolgočasnim oblikovanjem, označena zgolj z letnico in imenom avtorja, ni prav zelo instagramabilna. Včasih iz dolgčasa kakšno knjigo povlečem s polic, jo prelistam in jo še hitreje vrnem nazaj. Čas za Bolho?

Kavabata pravi, da še ne.

Glas gore sicer ni nek odpuljen presežek, a me je Kavabata uspel presenetiti z izčiščeno prozo, predvsem pa z likom "starega" Šinga, ki se mu zdi, da samo otopelo opazuje zapleteno sinovo razmerje s Kikuko, a pri tem razkriva mnogotere čustvene plasti znotraj družine. 

Ves čas sem pričakoval nekaj, kar se potem ni zgodilo, a nič zato. Kavabata je že vedel, zakaj ne. Zanimiva izkušnja.

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

 

Ciljno občinstvo Sibylle Berg mora imeti močne živce, razmeroma urejeno življenje in primerno psihično stabilnost. Roman je okrutno neposreden, kar ob prvem stiku s kratkimi, kolumnističnimi rafali ni nujno povsem razvidno. Avtorica zgodbo zvede na nekaj osnovnih gradnikov: brezciljnost življenja, iskanje ljubezni, negotovost in nesmisel zaposlitve, smrt. Iz takšnih sestavin kakopak ni moč skuhati rom-koma, ampak zgolj brutalen, a dovolj presenetljiv preplet usod, ki še dolgo obleži na bralčevi duši.

Kot rečeno: ne berite, če niste v vsaj približno dobri koži.