Paul Beatty: The Sellout

Finalistka za bookerja 2016.

Beatty v svojem satiričnem, absurdnem romanu že otvoritvene stavke pripelje z dvesto kilometri na uro. Dve, tri strani potrebuje, pa se že hahljamo in oziramo za žrtvami, ki bi jim recitirali odlomke. Pa je branje dokaj zafrknjeno. Recimo:

Every payday he’d be inundated by teeming hordes of the bipolar poor, who having spent it all in one place, and grown tired and unsated from the night’s notoriously shitty prime-time television lineup, would unwedge themselves from between the couch-bound obese family members and the boxes of unsold Avon beauty products, turn off the kitchen radio pumping song after song extolling the virtues of Friday nights living it up at the club, popping bottles, niggers, and cherries in that order, then having canceled the next day’s appointment with their mental health care professional, the chatterbox cosmetologist, who after years doing heads, still knows only one hairstyle—fried, dyed, and laid to the side—they’d choose that Friday, “day of Venus,” goddess of love, beauty, and unpaid bills, to commit suicide, murder, or both.

Dober, potrpežljiv bralec bo nagrajen z neverjetno črnsko zgodbo in oživljanjem ideje suženjstva, nam, manj izkušenim amaterjem, pa kaj kmalu zmanjka potrpljenja ob medli nosilni zgodbi, in knjigo zalučamo v kot.

Miroslav Krleža: Vrnitev Filipa Latinowicza

Zakaj ne bi bral nekaj norega, sem si rekel. Kaj pa vem: Krležo denimo?

Prihajajo ljudje, zaudarjajo po gnoju, glenu, blatu, polni slame in sena, trave in trnja, in nimajo pojma o notranjosti telesa in duše: zanje je vse le zunanjost: mesnata in otipljiva, mehka ali trda vnanjost. Okoreli, velikanski, s svojimi konji in vpregami, s svojim vinom, ki je videti, da je priteklo iz brezdanjih in neizčrpnih sodov, ti polpijani obrazi v večni poltemi med pijanostjo in strahom, nepremostljivo daleč od vsega, kar je mestno (in spet nekam bedasto prepleteni z uspehi mesta in njegovimi stroji), vse to se je Filipu zdelo kakor gomazenje v pohojenem mravljišču.

Ne, tega v življenju res ne potrebujem. Tako nor pa spet nisem. Odloženo.

Louis-Ferdinand Céline: Potovanje na konec noči

Céline je bil tepec, da mu ni bilo para. Težek kreten, antisemitističen do konca. Budalo. Če citiram stranko z Upravne enote: zmečkat bi ga b'lo treba.

Vseeno je njegovo Potovanje treba brati, ker je bilo svojčas revolucionarno v skladnji in ritmu, šokantno zaradi obscenosti, predvsem pa zaradi nihilizma, ki preveva napol avtobiografskega junaka. Zgodbe pravzaprav ni veliko, vse skupaj se vrti v enem in istem jušnem loncu, kar tako, brez cilja.

Roman, ki ostane v mislih še dolgo. Preberite še Zupanov Menuet za kitaro in primerjajte. Noro, ne?

Objavljeni so finalisti za bookerja 2016

Pa jih imamo, in to že nekaj časa:

1. Paul Beatty (US) The Sellout (Oneworld) 
2. Deborah Levy (UK) Hot Milk (Hamish Hamilton)
3. Graeme Macrae Burnet (UK) His Bloody Project (Contraband)
4. Ottessa Moshfegh (US) Eileen (Jonathan Cape)
5. David Szalay (Canada-UK) All That Man Is (Jonathan Cape)
6. Madeleine Thien (Canada) Do Not Say We Have Nothing (Granta Books)

Zanimivo, da je izpadla Elizabeth Strout, obdržalo pa se je Burnetovo brezupno kvačkanje. Moshfeghova ima precejšnje možnosti za zmago, če je ne bo prehitel Beatty, a o tem čez nekaj dni.

Fredrik Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Ne, ne, ne, ne, nikakor ne. Narobe.

Mož z imenom Ove je bil zmagoslaven prvenec, v katerem je bilo vse prav.

Babica vas pozdravlja in se opravičuje pa je - žal - zahomotana v nepotreben imaginarij pravljic, ki to nemara niso, vanjo se zapletejo še zamegljene sodobne tragedije z Bližnjega vzhoda in prisiljene povezave med vsemi stanovalci v bloku.

Če bi Backman odvrgel ves balast, bi ostalo pred nami dvesto strani čistega užitka. Roman takšen, kot je, to seveda ni.

Ottessa Moshfegh: Eileen

S seznama nominirancev za bookerja 2016.

Moshfeghova ima nenavaden pripovedni glas. Skoraj do polovice rahlo negotov, kot da mora zategadelj nekatere drobce ponoviti večkrat, opotekajoč se in občasno osredotočen na stvari, ki za roman sploh niso bistvene. Kljub temu pred nami zelo učinkovito vznikne temačna, nezadovoljna Eileen, polna kompleksov in notranjih razpetosti.

Roman je pravzaprav diptih, ki ga sestavljata psihološki profil v prvi polovici in nepričakovano temačen triler v drugi. Kombinacija je - domnevam, da zaradi negotove naracije - rahlo presenetljiva, a v resnici dokaj posrečena.

Eileen ima resne možnosti, da se prebije v ožji izbor za letošnjega bookerja.

In ne, Eileen še zdaleč ni Julius Winsome.

Maggie O'Farrel: This Must Be the Place

V središču romana je skrivnostno izginotje filmske megazvezde Claudette Wells, a sem zgodbo vseeno bral, kot da se vrti okoli Daniela. 

Če bi bila O'Farrelova slikarka, bi bil roman kombinacija oglja, akrila, akvarela, krede, tuša in presprejan z grafiti. Ni tehnike, ki je avtorica ne bi sijajno obvladala. Menjave časa, prostora, pripovedovalca, ki je občasno tudi vsevedni, vmes pa tudi zapiski z dražbe - vse namiguje na veličastno delo, ki to ni, ker na koncu vseeno zmanjka iskrene pripovedne energije. 

Ostal sem nepotešen.