Nicole Perlroth: This Is How They Tell Me the World Ends

 

Edini podkast, ki ga redno poslušam, je Darknet Diaries. Jack Rhysider je zadnje tedne sicer nekaj utrujen, a upam, da se bo izmazal. 

V 98. delu je bila gostja Nicole Perlroth, bivša novinarka New York Timesa, kjer je pisala o informacijski varnosti. 

Zeh, zeh?

Ne.

Nicole Perlroth je stotine pogovorov s hekerji in drugimi strokovnjaki prelila v skoraj romaneskno pripoved o ranljivostih ničtega dne, ki nas lahko lepega sončnega popoldneva zbrišejo z obličja planeta ali pa zgolj zaustavijo življenje. Za nekoga je branje lahko zgolj spomin in vpogled v ozadje virusov Stuxnet, NotPetya, WannaCry, še bolj pa v trgovino z ranljivostmi ničtega dne in njenimi posledicami, za nekoga drugega pa prvi koraki do spoznanja, da je vrag že zdavnaj vzel šalo. 

Spomnim se odraslih, izobraženih ljudi, ki ne najdejo treh razlik med testom odpornosti in povprečno nutrijo, pa so z veseljem sprejeli vodenje službe korporativne varnosti, pekla na Zemlji, če se ti malce sanja o rečeh.

Branje odsvetujem vsem paranoikom, ostali pa bi znali biti zadovoljni kljub medlemu koncu, kakšnemu "telefonovemu trdemu disku" (stran 240) in napačno zapisanemu VMware.

Pearl Sydenstricker Buck: Dobra zemlja

Ne.

Jezik in slog: časnikarska patetika. Zgodba: pravzaprav dobra. Pod črto: ne.

Prebral pa sem do konca. Tudi to je že nekaj.

Pearl S. Buck gre nazaj na črno listo.

Erica Jong: Strah pred letenjem

 

Kaj pa tole, a? Kaj pa tole?

Roko na srce: pričakoval sem popreproščeno pornografijo in samoumeven, a sploh ne ogorčen odstop. Kako sem se zmotil. (One Direction s Story of My Life nadležno fušajo v ozadju.)

Strah pred letenjem je, če ga zvedemo na gole osnove, prijetno tekoča zgodba, ki jo poživi živahno sovraštvo do vseh psihoanalitikov tega sveta. Že to bi bilo dovolj za zmerno zadovoljstvo, a je Jong premeteno izpostavila srž zgodbe: feminizem po izbruhu spolne revolucije in iskanje svojega bistva. Seveda to ni Sartrov Bit in nič in seveda je besedilo eksplicitno kot le kaj, a vendarle v pravilnih odmerkih in tako skrajno premišljeno, da je bralca v letu 1972 zadelo neposredno v čelni reženj. 

In? Kaj bi si lahko še želel? Malce bolj ambiciozno prozo morda? Da bi se mi zbudilo kakšno pristno čustvo? Zakaj ne bi bilo dovolj samo voajersko hahljanje nad prijetno opisanim tokom dogodkov in pretresov?

Kar je presenetljivo (poleg dejstva, da je Strah pred letenjem moč z zmernim užitkom prebrati tudi petdeset let po izidu), je, da bojda ne gre za avtobiografski roman. Suzanna Daou, avtoričina sestra, se je leta 2008 javnosti predstavila kot neprostovoljen model za glavno junakinjo Isadoro Wing, in pri tem ustrezno popenila. Erica Jong jo je tolstojevsko zavrnila, rekoč, da ima vsaka pametna družina svojega norega družinskega člana. Primeren zaključek. 

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

 

Drobcena knjiga, minimalistična in neopazna proza, brutalna sporočila: Édouard Louis.

Nikoli slišal.

Édouard Louis, torej, rojen leta 1992 kot Eddy Bellegueule (Eddy "lep obraz") se v avtobiografskem romanu, ki ga kritiki mahoma uvrstijo v stvarno literaturo, loti odraščanja v zakotnem Hallencourtu, revščine, medvrstniškega nasilja, rasizma in soočanja z lastno istospolno usmerjenostjo. Brutalno iskreno, morda na trenutke že preveč, a vsekakor učinkovito. Louis me je pustil viseti v zraku, in to je občutek, ki ga ne maram prav izrazito.

Vem samo, da se njegove Zgodovine nasilja zagotovo ne dotaknem, kaj drugega pa ... ja, prosim.

Preberite članek v The New York Times Magazine, če imate malce več časa in udoben kavč. Kup zanimivosti: slika domovanja v Hallencourtu, prvo srečanje s Tashem Awom, presenetljiv odziv staršev na prvenec, ozadje in posledice Zgodovine nasilja ... Članek priporočam skorajda bolj kot roman, a eno brez drugega seveda ne gre.

Burhan Sönmez: Istanbul Istanbul

 

Nekega sončnega jutra se zbudiš in si rečeš: napisal bom velik roman. Ne tišči te tisoč zgodb, ki morajo biti povedane, pri roki pa imaš zgodbo vseh zgodb, recimo kurdske politične jetnike v Turčiji. V velikem romanu je tudi struktura velika, zatorej deset pripovedi. (Hahaha! Dekameron!) Finneganovo bedenje je malce pretirano, Ulikses pa je tudi že bil napisan - kaj zdaj? Pripovedi morajo biti čimbolj zamegljene, po možnosti naj prehajajo iz zabrisane resničnosti v metafiziko, in seveda nazaj. Karkoli manj ne bi bila umetnost. 

Istanbul Istanbul, bejbi.

Skorajda povsem neprebavljivo. 

Christopher Clark: Mesečniki - Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno

 

Letnica mojega rojstva je bližje 1. svetovni vojni kot današnjemu dnevu, vendar se večino odraslega življenja zavedam, da se poskus odgovora na vprašanje, zakaj je prišlo do vojne, ne more končati drugače kot pri ljubkem liku spodaj.

Clark se vprašanju "zakaj" izogne v velikem loku in se zapodi v vprašanje "kako". Izkaže se, da tudi slednje ni mačji kašelj.

Mesečniki se seveda začnejo kje drugje kot na Balkanu, in to s filmskim umorom srbskega kralja Aleksandra Obrenovića, njegove žene Drage in predsednika vlade Dimitrija Cincar - Markovića. Clark si je naložil resno delo osvetliti vidna in nevidna razmerja med svetovnimi silami, pri tem pa se poglobiti v vsako kolikanj toliko pomembno diplomatsko, vojaško ali značajsko podrobnost, ki je privedla do katastrofe.

Koliko je povprečen bralec tej mreži sposoben slediti, težko sodim. Sam sem nihal med popolnim navdušenjem in občasnim obupavanjem nad deli, ki me niso zanimali popolnoma nič. Nagrade za vztrajnost so mnogotere: kontekst, kontekst in kontekst, prikaz, kako so bili glavni igralci tudi krvavi pod kožo, razumevanje norega zaporedja vzrokov in posledic, in končno desetine iztočnic za nadaljnje branje. 

Clark se je namučil, bralec pa tudi.

Pod črto še tole: Ljubljana se pojavi seveda zgolj obrobno, in to s shodom leta 1908. Ironija usode je, da ravno meni s tem priimkom (Štiglic = Stieglitz) ni povsem jasno, kakšno je bilo na ozemlju Slovenije razmerje med nemštvom in slovenstvom v zadnjih nekaj sto letih. Imeni Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča sta pomemben opomin, da nekatere reči, ki jih imamo danes za samoumevne, niso bile dane že od nekdaj. Še spominsko ploščo sem komaj našel, pa bi rad razumel zgodovino ...

 

Tone Svetina: Ukana

 

Če bi šlo samo za filmsko akcijo in rokohitrske scenaristične zasuke, je Svetinova Ukana 10/10. A če je človek alergičen na dvorazsežne in izumetničene like, se branje ne more končati drugače kot z odstopom takoj na vrhu slalomske proge.

Stasiti komandant brigade študent Igor Javor se je zravnal in s strumnim korakom stopil do komandanta alpske cone. Po raportu je komandant cone Popivoda ognjevito nagovoril zbrane borce. Njegove besede so mu še sedaj zvenele v ušesih. Takrat sta v njem vzplamtela navdušenje in ponos, da pripada močni vojski, ki bo že jutri zmlela vse švabe na Gorenjskem. 

Razumem, da je roman iz leta 1965, ampak lepo prosim ...

In Doris:

Samo rahlo je odprl kuhinjska vrata. Toliko da je zagledala del obraza, je vstala in oči so ji zasijale. Že je bila v veži pri njem in ga sprejela z nenavadno prijaznostjo. Peljala ga je v sobo v prvem nadstropju, posebej pripravljeno zanj. Šla je pred njim in opazoval jo je, kako je hotljivo pregibala boke in mlela z dolgimi, lepimi nogami. Postave je bila visoke, gibke in za razliko od Ane žensko polnejša. Občutil jo je kot nepričakovano veselo usodo, ki blaži in nikoli ne rani. 

Zbirka Dotik, vam rečem.

Zupanovega Menueta za kitaro ne preseže nihče.