Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov)

 

(N-to branje.)

Marcel Štefančič je o Zupanu rekel dvoje, in sicer, da če Slovenci ne bi imeli Zupana, bi si ga morali izmisliti, in da o Zupanu ni moč napisati življenjepisa, ker so vsi njegovi romani avtobiografije. Obe izjavi mu bridko zavidam.

Menuet je Zupanov ustvarjalni vrhunec in najboljši slovenski roman. Célinova liga in še več, uravnoteženo umeščen med Levitana in Igro s hudičevim repom.

Zupan je iskren in zverinski, najboljši pa je v opisovanju transa med neskončnim pohodom skozi sneg, mraz, zasede, krogle in smrti. Osupljivo, noro in neprimerljivo s čimerkoli, kar sem uspel prebrati do zdaj.

Pisati o tem je itak brez zveze. Raje prisluhnite, kako denimo zveni proti koncu:

Kdo ali kaj me je v Ljubljani? Natanko v tem času? In mi zarisalo to pot? Privedlo me v hosto, me priključilo partizanom in me vodilo korak za korakom po dolgi poti? Lahko bi bil kaj drugega, kdo drug. A zdaj nosim vso odgovornost za to, kar sem, kjer sem. In moram nečemu pripadati, če nočem znoreti. To, da me lahko ubijejo naši, ali Nemci, ali beli, ali plavi, ali ustaši, ali Vlasovci, ali Madžari, ali Nedićevci, ali Ljotićevci, ali Bolgari ali kdove kdo še — to sploh ni važno. A da mi vsak očita, češ da nisem pravi, češ da delam napake, češ da zbijam slabe šale, ker vendar vsi vemo, da tako ne gre — to, to je hudič! In da še sam čutim, kako nekaj ni v redu. Moral sem imeti govor na mitingu! Jaz pa govor! In to govor, sestavljen iz znanih rečenic. Na eni strani je okupator s svojimi hlapci, ki so narodni izdajalci, na drugi so narodni borci, vmes pa skrivači in potuhnjena reakcija, ki je vsak čas pripravljena izdati narodne interese. Saj vse to do neke mere drži. Okupator, kaj pa je drugega? Tisti, ki mu služi, je njegov hlapec, kaj pa drugega? Mi se bojujemo za svobodo, zraven pa za revolucijo, o kateri ne govorimo preveč na glas, ker to tudi Rusom ne prija, tako se sliši, če je res. Vsak čas prinese svoje izrazoslovje, svoje oblike izražanja; vsaka politična smer ima svoje načine imenovanja tokov in problemov; to je znano. V francoski revoluciji je pel Rousseau, zdaj pojeta Marx in Lenin. Neka vprašanja zapisujem v svoj zvežček, nimam žive duše, s katero bi se lahko pogovoril. Včasih drvim in ne gledam ne levo ne desno, včasih se me prime mrzlica in postanem do smrti nesrečen, ne da bi natančno vedel, zakaj, včasih se zapijem in zbijam hrupne šale; zatečem se h kakšnemu ženskemu bitju, ki ima telo in še kaj, začaram sebe in njo v nekaj drugega; a zmeraj se moram vračati vase in na svoje mesto, v svojo resnično kožo, za svoj pravi obraz; ničesar ne morem spregledati, preslišati; še vsak vonj hodi z menoj, vsak dotik, vsak sončni zahod.

Z Zupanom branje postane telesno doživetje: obleti te srh, v oči stopijo solze, naježijo se dlake. Ne hecam se.

Ana Marwan: Zabubljena

 

Opremljen z navdušenjem nad intervjujem z Ano Marwan (morda v Nedelu, ne spomnim se prav dobro), nabrušen in ves voljan sem se lotil branja. Ni se dobro končalo. Evo vam suspenz.

Trajalo je kar lep čas, da se je samota, ki je obdajala Ježa, naselila tudi v njem samem in izrinila iz njega zlobo skoraj do popolnosti.

Naj me koklja brcne, če to ni talent! Domislice, zanimive postavitve, dodelani liki - vse, ampak prelito z goščo eksperimentov, pri čemer ne godrnjam zgolj o straneh 179 do 196, ampak o zastiranjih že zastrtega, o prehodih iz včasih zagonetnih zapisov v resničnost in nazaj, potem pa še v konec, ki je, kot je. Boljši kot pri Vojnovićevi Figi, kar seveda sploh ni težko, a po svoje nepotreben in skorajda banalen.

Lipitsch bo dober, a ne? A ne, da bo? A ne?

Edvard Kocbek: Strah in pogum

Zadnje čase me kolo kar pogosto zapelje skozi Tivoli. Na robu parka na klopci sedi Edvard Kocbek, s strani pa se mu z žakljasto aktovko približuje Begićev dvometrski Boris Pahor. Ribnik v ozadju bi lahko bil zaliv, postavitev pa je tudi brez Alojza Rebule rahlo zlovešča.

Strah in pogum, predvsem pa "zalivska afera" sta do obisti pretresla slovensko družbo in v precejšnji meri ukrojila našo prihodnost. Štiri novele slikajo predvsem eksistencialistična izpraševanja o zamolčanih plateh partizanske borbe. Težko sem bral. Kocbek se iz vsakokratnega vrtanja v témo krivde ne izvleče in ne izvleče. Četudi vsaka novela prinese rahel obrat, eksistencializem učinkovito povozi vsako veselje do branja, razen seveda zgodovinsko-dokumentarnega. 

Kocbeku ni bilo lahko z oblastjo, s samim sabo pa še tisočkrat težje, si mislim. Izjemen človek.

Alenka Auersperger: Česar mi starši niso povedali

Pri ne posebno zavzetem spremljanju razprave o nemški manjšini ali narodni skupnosti sem poskušal ne imeti mnenja, kar mi pogosto kar lepo uspeva. Razumem seveda, da o tej strategiji ironično trobezljam na knjižnem blogu, kjer imam skoraj vselej izredno izdelano mnenje o nečem, na kar se ne spoznam prav posebej dobro, a vseeno. Razprava je bila zanimiva, v glavnem pa depresivno črno-bela. Vrhunec je predstavljal naslednji rafalni strel v koleno: "Poleg očitne 700-letne jezikovne drugačnosti smo kulturološko enaki, le da so se Nemci vsake stvari do sedaj lotili odločnejše, učinkovitejše, temeljitejše in seveda v večjem obsegu." Priznam, da mi je za trenutek vzelo sapo. Kje je kontekst?

Alenka Auersperger je prišla kot naročena. Najprej sem mislil, da gre beseda samo o Kočevarjih, ampak ne, sploh ne. Auersperger pojasni izvor in Kočevarje umesti v zgodovinski kontekst dvajsetega stoletja v Sloveniji, osvetli pa še širše evropsko ozadje, pri čemer se v osnovi naslanja na odličen kolaž zapisov iz takratnega časopisja in ostalih virov. Ton je že skoraj literaren,  kapo dol! Morda bo koga zmotil občasno cinični podton, a meni je bil všeč. Malce težje sem sledil časovnim preskokom, večinoma pa sem pri branju užival. Auersperger piše na adrenalinu.

Ob misli, kaj nas morebiti čaka v Glasu drugega, kar malo vztrepetam.

Dobro je bilo.

Sedaj tudi malce bolje razumem svojega starega očeta, ki mu je bila po vojni ponujena zapuščena hiša v Apačah. Ogledal si jo je, odprl predal, v katerem je bil kup zlikanih robcev, se obrnil in odšel nazaj domov.

Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja

 

Preprosto genialen roman, ki ga je moč brati v različnih življenjskih obdobjih, saj vsakič useka.

Kundera zna. Različni vstopi v poglavja, od katerih so nekateri tako bizarni, da bi jih neveščemu piscu takoj razneslo v rokah, so zagotovo izjemni. Erotična energija. Ravno prav eksistencialističnega izpraševanja, ki je bilo takrat v modi, dandanes pa sodi že skorajda k psihiatru. Umeščenost v čas praške pomladi, ki kajpak ni stvar neke zvite avtorjeve odločitve, je pa vseeno presunljiva. Časovni preskoki in različne perspektive. In vselej, res vselej me potolče sklepno dejanje: po vsem človeškem iskanju in blodenju - smrt psa. 

Popolno.

Pavol Rankov: Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič)

 

Totalno zanič. Zgodba še gre, čeprav na silo, slog pa je v maniri zapisnikov občinskega komiteja Zveze komunistov.

Evropska unija je temu brezupnemu pisarjenju leta 2009 podelila nagrado za književnost. Moj ljubi bog. 

Vladimir Nabokov: Ada ali strast

 

Končno. Moj izvod romana ima posvetilo, ki je datirano 19. 6. 1987. Šestintrideset let sem potreboval, da sem se prebil skozi nepredirno goščo na začetku. Ni vrag, če ni te neberljive zmešnjave ravno za šestintrideset strani.

Na 37. strani se začne prebavljivi Nabokov: igre besed, zastranitve, domislice, norčije, aluzije in kar je še teh stvari, ki lahko branje naredijo zabavno ali do konca priskutno. Večinoma sem užival, četudi je šlo počasi. Marsičesa sploh ni moč razumeti, prenekateri trik gre mimo povsem spregledan, nekaj ključnih stvari pa sem sramotno dojel šele med branjem spremne besede. Nije žvaka za seljaka, kajneda.

Ključno za branje pa je, da se prepustiš in - kar sploh ni zanemarljivo - ne ponoriš ob misli, da gre pogosto za razmeroma eksplicitna opisovanja spolnosti dvanajstletnice. 

Za pokušino nekaj, kar sicer ne govori o Adi, pove pa marsikaj o naraciji in besu, ki zna pograbiti sodobnega bralca:

Ta nenavadni uživač je začel gojiti do Ade isto tendresse, kakršno je vedno čutil do Vana, pri čemer je na zunaj kazal ravno dovolj vneme, da je pri budno opazujočih bedakih zbudil sum, kako stari Demon "spi s svojo nečakinjo" (v resnici pa je imel vse več in več opraviti s španskimi deklicami, ki so bile iz leta v leto mlajše, dokler ni ob koncu stoletja, ko je imel šestdeset let in si je barval lase z nočno modrino, priklenila njegove strasti neka težavna desetletna nimfica).

Prebujenstvo bi se ob Nabokovu kaj hitro lahko spomnilo na grmade, kar bi bilo škoda.