Finalisti nagrade booker 2018

Žirija je objavila šest finalistov za leto 2018:

1. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
2. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
3. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
5. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
6. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)

Žal sem pravilno napovedal, da se bosta Washington Black in Milkman kljub izrazitim pomanjkljivostim privlekla v finale. Normal People ni presunljivo dober roman, je pa boljši od Edugyanove in Burnsove, a ga v finalu ni. 

Na policah se mi valja še Sabrina, a grem raje brat Dickensa. Če bi imel možnost zadnji stavek prebrati pred kakšnim letom, bi bil prepričan, da so mi blog shekali Severni Korejci na opiatih. Pravzaprav to ni izključeno, če takole pogledam. 

Donal Ryan: From a Low and Quiet Sea

Šesti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Donal Ryan za prvi del zgodbe izbere Farouka, zdravnika, sirijskega begunca. Od v nebo vpijočega oportunizma me je kar zvilo v želodcu, česar stereotipen razvoj dogodkov ni prav nič omilil. Lampy je zanimiv lik, mammone hitre jeze in rahlo počasne pameti, spremlja pa ga budno oko dedka, ki ga ne gre spregledati. Zadnji osebek, ki se pojavi, je John, lobist z vse prej kot čistim ozadjem. Kompleksen, a nepotreben.

V četrtem, zadnjem delu poskuša Ryan sestaviti tri zgodbe v nekaj smiselnega, pri čemer se zateče v moteč preplet glasov, ki se proti koncu sicer izčistijo, in to do dokaj jasnega spoznanja, da Ryan v bistvu ni imel česa povedati.

From a Low and Quiet Sea je navkljub očitnim pripovedovalskim veščinam bolj kot ne samo izguba bralčevega časa, kar je uvidela tudi žirija. Prepozno.

Sally Rooney: Normal People

Peti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Cel vik in krik okoli Sally Rooney v Guardianu in nekaterih drugih medijih, ki ponavadi ne izgubljajo glave kar tako. Sally Rooney je bila rojena leta 1991 in je danes stara 27 let. Razmeroma stara tetka za témo, ki si jo je izbrala. Najstniška ljubezen med Marianne, obrobno, koščeno punco iz premožne, disfunkcionalne družine, in Connelom, nadpovprečno občutljivim in pametnim smrkavcem iz irskega socialnega dna, počasi vznikne v nemogočih razmerah. Telesna in duševna naklonjenost sprva nima možnosti proti gimnazijskim hierarhijam, a se v študentskih letih vse nekajkrat obrne na glavo. Rooneyeva obe plati zgodbe popisuje s pretanjenostjo, ki ne prestopa meja osladnosti in me je ves čas držala v primerni napetosti.

Roman se v bistvu prebral z veseljem, a mi je na koncu ostal občutek praznine. Ne vem, ali manjka morda kanček sporočilnosti ali vsaj osnovne literarne bravure.

Kar dober izdelek, boljši od tega, kar sem prebral z letošnjega seznama. Rooneyevi finale ne uide.

Esi Edugyan: Washington Black

Četrta s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Ves teden sem se odpravljal k tipkovnici zapisat vsaj nekaj in ko sem končno pokukal na kindla, me je zlobno obvestil: "You do not have any notes or highlights." Kar pove vse, pravzaprav.

Esi Edugyan, če kaj, je zagotovo velikopotezna in nadpovprečno spretna pripovedovalka. In zgodba ni od muh: Barbados, devetnajsto stoletje, plantaža sladkorja. Enajstletni suženj Washington Black nenadoma najde učitelja in varen pristan pod krili Christopherja Wilda, imenovanega Titch. Titch je brat zoprnega lastnika plantaže, učenjak in izumitelj. Sledi vse s seznama obveznih likov, opisi grozot, neverjetno hiter intelektualni razvoj malega Washingtona Blacka, njegova izjemna nadarjenost, pobeg z balonom, potovanje z ladjo ter nekaj ekscentriki in tako lepo v ravni črti naprej. Izredno dodelan in do zadnje potankosti izpiljen dolgčas, ki ga v skoraj vsaki prvini poseka lanska nominiranka Colina Whiteheada The Underground Railroad.

Whitehead ni prejel bookerja, Edugyanova pa se bo privlekla med finalistke, kjer jo bo - ne vem še zagotovo - morda posekala Sally Rooney.

Belinda Bauer: Snap

Tretja s seznama nominirancev za bookerja 2018. Kriminalka. Srhljivka. Na seznamu za bookerja. Globalno segrevanje, Trump, proticepilci, sedaj pa še tole.

20. avgust 1998. V avtu, parkiranem ob avtocesti, se zdi, da se sedeži topijo od vročine. "Jack's in charge. I won't be long," je rekla mama, preden je odkorakala do najbližjega telefona. Enajstletni Jack ter njegovi sestrici Joy in Merry so ostali sami. Za vedno.

Leto 2001. Vstopi ekscentrični (zakaj, zakaj?) in arogantni (zakaj, zakaj?) inšpektor Marvel, in zgodba, polna klenega suspenza in prijaznih obratov, se lahko začne odvijati. Bauerjeva lahkotno preskakuje med osebami in dogodki, vse skupaj pa povezuje s pretanjenim humorjem:

"‘Well,’ said Marvel, getting out his phone, ‘you can feel uncomfortable for both of us while Jack and me catch a killer.’ ‘Jack and I,’ said Reynolds. ‘Oh good,’ said Marvel. ‘Then we’re all agreed.’"

Posamične razplete sem pričakoval z zadržanim dihom, in tega ne govorim kar tako v en dan - res sem se dvakrat ujel, da nisem želel vdihniti, dokler ni bilo konec odstavka.

Če ste mi rahlo podobni in ne preberete kriminalke vsakih pet let, je sedaj dober čas, da s tem opravite. Brez sence dvoma priporočam.

Če želite prebrati zmagovalca nagrade booker 2018, pa obvoz na kakšen drug roman s seznama.

Anna Burns: Milkman

Druga s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Burnsova v Milkmanu sproti učinkovito potaca vse, kar pred tem z največjo pazljivostjo poseje. Prav besen sem na njo! Saj ne moreš verjeti, distopično ozadje je zastavila tako sijajno, da sem omedleval, ravno prav zamegljeno in srhljivo! Počasi sem že vlekel vzporednice z Ishigurovim romanom Ne zapusti me nikdar, ko se je razvoj zaustavil in počasi ter prav neugledno izdihnil.

Burnsova je duhovita kot hudir, tako da sem se pri delu s feministkami in pajki celo na glas smejal, čeprav je štos dokaj beden, a moram priznati, da imajo šaljivi vstavki v depresivnem sobesedilu prav posebno moč.

In poglejte tole:

"The normal women had been expecting, indeed dreading, that the issue women, once started, would take the exposure opportunity to harp on in a broad, encyclopaedic fashion about injustice towards and trespasses against women, not just in the present day but all through the ages, using terminology such as ‘terminology’, ‘case studies show’, ‘incorporates the systemic, transhistoric, institutionalised and legislated antipathy of’ and so on that completely these days these women appeared to be steeped in. There would be the injustices too, thought the traditional women, those big ones, the famous ones, the international ones – witch-burnings, footbindings, suttee, honour killings, female circumcision, rape, child marriages, retributions by stoning, female infanticide, gynaecological practices, maternal mortality, domestic servitude, treatment as chattels, as breeding stock, as possessions, girls going missing, girls being sold and all those other worldwide cultural, tribal and religious socialisations and scandalisations, also the warnings given against things throughout patriarchal history that were seen as uncommon for a woman to do or think or say."

Človek bi rekel, da je takšen roman neberljiv, pa ni, sploh ne. Bohotne domislice bralca nosijo kot valovi in niti za trenutek me ni prešinilo, da bi bilo česa odveč. Do takrat, ko je bilo preveč vsega, in to je nekje na polovici, ko pri eliptični pripovedi nisem več vedel, ali ima psihično motnjo Burnsova ali glavna junakinja. Grem stavit, da slednja, za kar avtorici čestitam, a vseeno sem roman odložil. Potem me je sicer grizla slaba vest, a se nisem pustil motiti.

Burnsova bi lahko prišla v ožji izbor. Neupravičeno.

Guy Gunaratne: In Our Mad and Furious City

Prvi roman, pobran s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Selvon, Ardan in Yusuf so mladeniči, obrobneži iz severnega Londona, ki navkljub dogodku, podobnemu umoru britanskega vojaka Lea Rigbyja leta 2013, poskušajo živeti normalno življenje. Povsem spodobne strasti v povezavi z nogometom, grimom in v enem primeru celo s hudo bejbo se soočijo z nesmiselnim radikalizmom in smrtjo človečnosti.

Užival sem v pripovednih glasovih iz londonskih pozabljenih okrožij, ki jim Gunaratne učinkovito doda zgodovinsko razsežnost z Nelsonom (otok Montserrat, fašizem) in Caroline (Irska, IRA), pri tem pa tudi izdatno zehal. Romanu kronično primanjkuje nepričakovanih zapletov, četudi se je avtor nekaj trudil z Irfanom, humor pa je na čisti ničli.

Prebrano, odloženo, pozabljeno.

Gunaratne ne bo prišel v ožji izbor.