Belinda Bauer: Snap

Tretja s seznama nominirancev za bookerja 2018. Kriminalka. Srhljivka. Na seznamu za bookerja. Globalno segrevanje, Trump, proticepilci, sedaj pa še tole.

20. avgust 1998. V avtu, parkiranem ob avtocesti, se zdi, da se sedeži topijo od vročine. "Jack's in charge. I won't be long," je rekla mama, preden je odkorakala do najbližjega telefona. Enajstletni Jack ter njegovi sestrici Joy in Merry so ostali sami. Za vedno.

Leto 2001. Vstopi ekscentrični (zakaj, zakaj?) in arogantni (zakaj, zakaj?) inšpektor Marvel, in zgodba, polna klenega suspenza in prijaznih obratov, se lahko začne odvijati. Bauerjeva lahkotno preskakuje med osebami in dogodki, vse skupaj pa povezuje s pretanjenim humorjem:

"‘Well,’ said Marvel, getting out his phone, ‘you can feel uncomfortable for both of us while Jack and me catch a killer.’ ‘Jack and I,’ said Reynolds. ‘Oh good,’ said Marvel. ‘Then we’re all agreed.’"

Posamične razplete sem pričakoval z zadržanim dihom, in tega ne govorim kar tako v en dan - res sem se dvakrat ujel, da nisem želel vdihniti, dokler ni bilo konec odstavka.

Če ste mi rahlo podobni in ne preberete kriminalke vsakih pet let, je sedaj dober čas, da s tem opravite. Brez sence dvoma priporočam.

Če želite prebrati zmagovalca nagrade booker 2018, pa obvoz na kakšen drug roman s seznama.

Anna Burns: Milkman

Druga s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Burnsova v Milkmanu sproti učinkovito potaca vse, kar pred tem z največjo pazljivostjo poseje. Prav besen sem na njo! Saj ne moreš verjeti, distopično ozadje je zastavila tako sijajno, da sem omedleval, ravno prav zamegljeno in srhljivo! Počasi sem že vlekel vzporednice z Ishigurovim romanom Ne zapusti me nikdar, ko se je razvoj zaustavil in počasi ter prav neugledno izdihnil.

Burnsova je duhovita kot hudir, tako da sem se pri delu s feministkami in pajki celo na glas smejal, čeprav je štos dokaj beden, a moram priznati, da imajo šaljivi vstavki v depresivnem sobesedilu prav posebno moč.

In poglejte tole:

"The normal women had been expecting, indeed dreading, that the issue women, once started, would take the exposure opportunity to harp on in a broad, encyclopaedic fashion about injustice towards and trespasses against women, not just in the present day but all through the ages, using terminology such as ‘terminology’, ‘case studies show’, ‘incorporates the systemic, transhistoric, institutionalised and legislated antipathy of’ and so on that completely these days these women appeared to be steeped in. There would be the injustices too, thought the traditional women, those big ones, the famous ones, the international ones – witch-burnings, footbindings, suttee, honour killings, female circumcision, rape, child marriages, retributions by stoning, female infanticide, gynaecological practices, maternal mortality, domestic servitude, treatment as chattels, as breeding stock, as possessions, girls going missing, girls being sold and all those other worldwide cultural, tribal and religious socialisations and scandalisations, also the warnings given against things throughout patriarchal history that were seen as uncommon for a woman to do or think or say."

Človek bi rekel, da je takšen roman neberljiv, pa ni, sploh ne. Bohotne domislice bralca nosijo kot valovi in niti za trenutek me ni prešinilo, da bi bilo česa odveč. Do takrat, ko je bilo preveč vsega, in to je nekje na polovici, ko pri eliptični pripovedi nisem več vedel, ali ima psihično motnjo Burnsova ali glavna junakinja. Grem stavit, da slednja, za kar avtorici čestitam, a vseeno sem roman odložil. Potem me je sicer grizla slaba vest, a se nisem pustil motiti.

Burnsova bi lahko prišla v ožji izbor. Neupravičeno.

Guy Gunaratne: In Our Mad and Furious City

Prvi roman, pobran s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Selvon, Ardan in Yusuf so mladeniči, obrobneži iz severnega Londona, ki navkljub dogodku, podobnemu umoru britanskega vojaka Lea Rigbyja leta 2013, poskušajo živeti normalno življenje. Povsem spodobne strasti v povezavi z nogometom, grimom in v enem primeru celo s hudo bejbo se soočijo z nesmiselnim radikalizmom in smrtjo človečnosti.

Užival sem v pripovednih glasovih iz londonskih pozabljenih okrožij, ki jim Gunaratne učinkovito doda zgodovinsko razsežnost z Nelsonom (otok Montserrat, fašizem) in Caroline (Irska, IRA), pri tem pa tudi izdatno zehal. Romanu kronično primanjkuje nepričakovanih zapletov, četudi se je avtor nekaj trudil z Irfanom, humor pa je na čisti ničli.

Prebrano, odloženo, pozabljeno.

Gunaratne ne bo prišel v ožji izbor.

Elizabeth Strout: Anything Is Possible

Stroutova je prišla s prijaznim navodilom za uporabo: Uživati je treba v prepletenosti zgodb in usod.

Navodilo mi je prišlo še kako prav. Iz Anything Is Possible sem vseeno trmasto poskušal izbrskati nosilno zgodbo ali vsaj glavnega junaka. Ko sem naletel na Lucy Barton, se mi je zdelo, da sem zadel terno. Narobe!

Uživati je treba v prepletenosti zgodb in usod, v katere se zaletimo iz nenavadnih kotov in ki nas vedno znova presenetijo. Stroutova je mojstrica slikanja prefinjenih likov, ki niso nikoli izumetničeni in namenjeni sami sebi. Presenečenja na natančnega bralca prežijo na vsakem koraku, pa naj gre za zlorabo v otroštvu ali spregledano povezavo z nekom drugim, velikokrat pa z Lucy Barton.

Petnajst minut potem, ko sem odložil roman, mi lahko izpulite vse nohte, pa ne bi znal napisati deset stavkov obnove, a si vseeno upam reči: preberite!

Seznam nominirancev za bookerja 2018

Žirija je objavila trinajst nominirancev za leto 2018:

1. Belinda Bauer (UK) Snap (Bantam Press)
2. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
3. Nick Drnaso (USA) Sabrina (Granta Books)
4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
5. Guy Gunaratne (UK) In Our Mad And Furious City (Tinder Press)
6. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
7. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
8. Sophie Mackintosh (UK) The Water Cure (Hamish Hamilton)
9. Michael Ondaatje (Canada) Warlight (Jonathan Cape)
10. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
11. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)
12. Sally Rooney (Ireland) Normal People (Faber & Faber)
13. Donal Ryan (Ireland) From A Low And Quiet Sea (Doubleday Ireland)

Seznam je hud, prava vaja za ponižnost bralca. Nekoč sem slišal za Anno Burns. V redu, Ondaatje, veliko ime, vsi smo ga brali. In potem samo še Donal Ryan, ki je bil izredno prepričljiv z romanom The Spinning Heart. Vse ostalo mi je španska vas. Letos se bom vzdržal napovedi. 

Noëmi Lerch: Kmetica

Izvirnik je izšel pri švicarski založbi verlag die brotsuppe. Navdušen sem nad imenom založbe, malce manj pa nad preveč umetniško spletno stranjo.

Kmetica govori zgodbo, postavljeno v nevarno območje skoraj avtobiografskega, a ker Lerchova zapiše samo to, kar je nujno potrebno in niti pičice več, imamo priložnost brati novelo na robu poezije. V zanimivo razmerje med glavno junakinjo, ki jo komajda spoznamo, in pragmatično Kmetico se vpletajo mrtvi in izgubljeni, meje med resničnostjo in sanjami pa se popolnoma zabrišejo. Grozeča gora, bobnenje skal z melišča, zapuščena vila in poševni cerkveni stolp so ravno pravšnja kulisa za skrajno reducirano zgodbo.

Če že moram javkati, naj omenim, da mi je prenekateri drobec povsem ušel skupaj s pomenom in namenom. Ko sem v dodanem slovarčku besed našel "zaporo diferenciala", mi je šele postalo jasno, da najbrž nisem bil pravo ciljno občinstvo.

Marie NDiaye: Ladivine

Všeč mi je občutek, ko se sredi noči v hotelu za hip predramim in se vprašam, kje sem, katera postelja je to, kje je stena, okno, zakaj sem tu. Všeč mi je, če tako berem tudi svoje knjige, brez kukanja na zavihek in brkljanja po pomilovanja vrednih blogih, kot je tale; skok na glavo v temino vode, presenečeno zajemanje sape, in gremo.

Šele ko sem obrnil zadnjo stran Ladivine, sem izvedel, da je Simon Popek roman bral kot "psihološko kriminalko prvega reda". Zanimivo, ker ko potegnem črto, mi ostane zgolj spomin na turbo-različico Skodelice kave, dopolnjeno z natančnimi psihološkimi profili udeležencev. Romanu nikakor ni v pomoč dejstvo, da se dvakrat pojavita imeni Ladivine in Clarisse, je pa Ndiaye ta prijem uporabila, da bi poudarila prepletenost usod. Kljub nekaterim odličnim odsekom, kot sta denimo opis bednega dopusta na morju in počlovečenje Richarda, se nad Ladivine zbere pregosta megla misticizma, ki mu ne vidim smisla, in izginotja, ki je pa res čisto brez zveze.

Preberite raje Tri močne ženske.