Charlotte Mendelson: Almost English

Ko Charlotte Mendelson začne s pogumnimi potezami slikati svoje like, si ne morem kaj, da ji ne bi globoko v sebi ves čas tiho ploskal:

Laura is a receptionist. Not even a good one, as Alistair, in his capacity as her employer, makes perfectly clear. She spends her working day in a morass of shame and minor disasters, not putting telephone calls through, hiding substandard photocopies, worrying that she has forgotten to tell someone that they are pregnant, dying, both.

Laura in Marina, mati in hči, rojeni v baročno razvejenih rodbinah Farkasev in Károlyjev, sta vsaka po svoje tujki v družini, Westminster Courtu, sebi. Zgodba ni kaj prida in Alexander Viney z vsem rompompomom okoli sebe vstopi nemara zgolj kot odgovor Mendelsonove vsem nergačem, ki smo ob Love in Idleness in When We Were Bad stokali, da se nič ne dogaja. Zaman, žal, ker je učinek podoben faktografskemu opisu filma Vonj po ženski. A vseeno, po prvih besedah, ko se pred nami razprejo madžarske družine v Angliji z vsemi svojimi čustvi, neizrečenimi trpljenji in zgodovinsko prtljago, mi je bilo jasno, zakaj Mendelsonovo berem že tretjič: ker je mojstrica.

When everyone else is in bed, Laura, the Lady Macbeth of Bayswater in sprigged polycotton, knocks softly on her daughter's door.

Priporočam vsem, sebi pa The Daughters of Jerusalem.

Neil Gaiman: The Ocean at the End of the Lane

Gaimanov The Ocean at the End of the Lane je Guardianova knjiga leta 2013. Ni mi jasno, zakaj.

Preprosta proza je dokaj primerna, zgodba o pošastih, s katerimi se spopada sedemletnik, pa šepava, brez šarma in skrajno dolgočasna. Če niste najstnik in ljubitelj fantazijske literature, se je knjigi vredno izogniti v velikem loku.

Ne, to še zdaleč ni Julius Winsome.

Donal Ryan: The Spinning Heart

Vse se vrti okoli Bobbyja Mahona in vse se vrti okoli Irske v zadnji krizi. Enaindvajset glasov, ki spregovorijo o sebi in svetu okoli njih, vzame dih, in zlahka razumem, zakaj se je Ryan znašel med nominiranci za bookerja. Pa kaj potem, če je Bobby skorajda malikovana figura, in k vragu z nami, bralci, ki se med glasovi seveda izgubimo - The Spinning Heart brez dvoma predstavlja enega izmed presežkov lanskega leta.

Colum McCann: TransAtlantic

Presneto dober roman, ki iz navidezno nepovezanih pripovedi ustvari močno zgodbo o Irski in njeni usodni prepletenosti z Združenimi državami. Ženski glas v osamljeni hiši, pilota, ki opravita prvi poštni polet preko Atlantskega oceana, novinarka in njena hči, Frederick Douglass, George J. Mitchell, Lily, Hannah - McCann je nedvomno mojster svoje obrti, ki človeka (spomnite se samo na Naj se širni svet vrti) zna ne samo potegniti v zgodbo, ampak tudi v zgodovinski kontekst. Bi brez McCanna nekaj ur posvetil tudi veliki irski lakoti in širšim vzrokom za suženjstvo v Ameriki? Najbrž ne.

Stuart Evers v The Independentu ima prav: kljub očitnim pomanjkljivostim gre za odličen izdelek. McCanna je treba brati.

Haruki Murakami: 1Q84

Za Murakamijeve ljubitelje je bilo to leto prav zanikrno - njihov ljubljenec ni dobil Nobelove nagrade za literaturo. Ah, žalost in solze!

Najbrž je več kot očitno, a tukaj je šlo za dve zablodi: Nobelova nagrada za literaturo je pretežno politično priznanje nekomu, ki je slučajno napisal več kot pet knjig. Murakami ni Tibetanec, kosovski Albanec, Nuba, Savdijka z vozniškim izpitom ali največji severnokorejski literarni oporečnik, zato tukaj nima kaj praskati. 

Druga, večja zabloda izhaja iz domneve, da je Murakami pisatelj veličastnih in do sedaj še ne videnih razsežnosti, ki so dosegle svoj vrh prav z 1Q84. Smejim se.

Ko iz knjigarne vlečeš 1200 strani, prva misel kakopak nanese na Murakamijevo supermaratonsko ozadje. Sputnik, Južno od meje in Norveški gozd so v primerjavi s tem liliputanski, Kafka in The Wind-Up Bird Chronicle pa že nekaj bližje, a še vedno daleč daleč stran.

Roman je mojstrsko razdeljen na dva glasova, Aomaminega in Tengovega, ki se jima kasneje pridruži še tretji. Ritem je popoln, leva, desna, leva, desna - v čudovitem, umirjenem aerobnem tempu. Sem že omenil, da je Murakami supermaratonec? Sem?

Aluzija na Orwella je jasna, gre za antiutopijo, a zgolj v pretanjenih podrobnostih, ki ločijo dva svetova med seboj. Gre tudi za fantazijo, ki je še najbližje The Wind-Up Bird Chronicle, a ne v vsej podivjani radikalnosti slednje.

Zgodba je silovita, prime in drži skoraj do konca druge knjige, tam popusti, spet izbruhne na začetku tretje, malce zamre v sredini in besno odvihra h koncu. Kapo dol, bil sem navdušen. Pa ne da me ne bi vmes tudi kaj zmotilo, sploh ne. Obrvi boste dvignili, ko boste šestnajstič slišali, da na "njenem telesu ni bilo niti grama maščobe". Malce se boste počutili neprijetno, ko bo gospod Murakami zajadral na robove dokaj stereotipnih japonskih pornografskih poljan. Konec - hm, konec ... Konec bi lahko bil drugačen?

A vseeno, če ste resen bralec, romana ne smete spregledati. Murakami je pomemben arhitekt sodobne pop-literature. Émile Zola našega časa, recimo. Bi leta 1885 preskočili branje Germinala?

Colm Tóibín: The Testament of Mary

S Tóibínom sem si v laseh že od Mojstra in Brooklyna, zato mi pri The Testament of Mary ni bilo prav lahko pri srcu. 104 strani Tóibína je bolje kot 104 strani Žabota, sem si rekel, in začel.

Marija nas v jeznem, resigniranem jeziku povede skozi dva glavna dogodka, Lazarjevo vstajenje in Jezusovo križanje. Perspektiva je zanimiva, a ne kaj dosti več kot to, pripoved pa polna cvetk v smislu: "It is day now and what comes in here to this room is called light." Z malo spotikanja romanček hitro pride do konca, kjer ni kakšnega bistvenega presenečenja. Marija dobi prozaično pojasnilo: "'He died to redeem the world,' the other main said. 'His death has freed mankind from darkness and from sin. His father sent him into the world that he might suffer on the cross.'" Ma nemoj.

Hm. Če bi Tóibín svojim likom malce spustil ego in jih počlovečil - pa pri tem sploh ne namigujem na Pythonov ekstrem Life of Brian ali kaj podobnega -, bi roman morda še izplaval, tako pa nam ostane skoraj katehetska vadnica s poskusom Saramaga. Z neuspešnim poskusom Saramaga.

Odsvetujem.

Jhumpa Lahiri: The Lowland

Pri Jhumpi Lahiri sem se boleče zmotil. "Z dežja pod kap" - pa kaj še! Prva tretjina je bila obupna, napisana v slogu sindikalnega zapisnikarskega pripravnika: prvo dejstvo, drugo dejstvo, pojasnilo dejstva, tretje dejstvo, pojasnilo dejstva in tako naprej, klemp, klemp, klemp. Skoraj tako grozljivo kot Paasilinna. Ampak slog človek še preživi, zgodbe, ki ne vznikne, pa nikakor ne. Razen če ni zelo zelo potrpežljiv, kar se tu - izjemoma - izplača.

Tu sta Subhash in Udayan, brata, rojena petnajst mesecev narazen, vzgojena kot dvojčka, neločljiva, in vendar povsem različna. Udayan je mali revolucionar, ki za svoja dejanja hitro plača s smrtjo, Subhash pa ponikne v Ameriko v znanstvene vode. Lahirijeva lepo odvije nit povezanosti med bratoma, vpelje ženo, ki je skupna obema, in hčerko, ki je od obeh in od nobenega. Zaokrožena pripoved zelo dosledno drsi proti koncu, po katerem mi ni bilo žal časa, preživetega z romanom. 

A vseeno: zgodba ni tako zelo izjemna, da bi je bilo nujno treba povedati, še posebej pa ne na tako zanikrn način. Solidno branje, a nič več kot to.