ponedeljek, 30. december 2013

Haruki Murakami: 1Q84


Za Murakamijeve ljubitelje je bilo to leto prav zanikrno - njihov ljubljenec ni dobil Nobelove nagrade za literaturo. Ah, žalost in solze!

Najbrž je več kot očitno, a tukaj je šlo za dve zablodi: Nobelova nagrada za literaturo je pretežno politično priznanje nekomu, ki je slučajno napisal več kot pet knjig. Murakami ni Tibetanec, kosovski Albanec, Nuba, Savdijka z vozniškim izpitom ali največji severnokorejski literarni oporečnik, zato tukaj nima kaj praskati. 

Druga, večja zabloda izhaja iz domneve, da je Murakami pisatelj veličastnih in do sedaj še ne videnih razsežnosti, ki so dosegle svoj vrh prav z 1Q84. Smejim se.

Ko iz knjigarne vlečeš 1200 strani, prva misel kakopak nanese na Murakamijevo supermaratonsko ozadje. Sputnik, Južno od meje in Norveški gozd so v primerjavi s tem liliputanski, Kafka in The Wind-Up Bird Chronicle pa že nekaj bližje, a še vedno daleč daleč stran.

Roman je mojstrsko razdeljen na dva glasova, Aomaminega in Tengovega, ki se jima kasneje pridruži še tretji. Ritem je popoln, leva, desna, leva, desna - v čudovitem, umirjenem aerobnem tempu. Sem že omenil, da je Murakami supermaratonec? Sem?

Aluzija na Orwella je jasna, gre za antiutopijo, a zgolj v pretanjenih podrobnostih, ki ločijo dva svetova med seboj. Gre tudi za fantazijo, ki je še najbližje The Wind-Up Bird Chronicle, a ne v vsej podivjani radikalnosti slednje.

Zgodba je silovita, prime in drži skoraj do konca druge knjige, tam popusti, spet izbruhne na začetku tretje, malce zamre v sredini in besno odvihra h koncu. Kapo dol, bil sem navdušen. Pa ne da me ne bi vmes tudi kaj zmotilo, sploh ne. Obrvi boste dvignili, ko boste šestnajstič slišali, da na "njenem telesu ni bilo niti grama maščobe". Malce se boste počutili neprijetno, ko bo gospod Murakami zajadral na robove dokaj stereotipnih japonskih pornografskih poljan. Konec - hm, konec ... Konec bi lahko bil drugačen?

A vseeno, če ste resen bralec, romana ne smete spregledati. Murakami je pomemben arhitekt sodobne pop-literature. Émile Zola našega časa, recimo. Bi leta 1885 preskočili branje Germinala?

Ni komentarjev:

Objava komentarja