Daniela Kapitáňová: Samko Tále: Knjiga o britofu

Samko je star štiriinštirideset let in sovraži Madžare, Rome in vse, ki štrlijo iz povprečja. Roman je danes, šestnajst let po izidu izvirnika, morda še bolj relevanten kot na Slovaškem leta 2000. Sovragom ni videti konca in rezalna ograja na južni meji je povsem v skladu s Samkovim duhom.

Pripoved je izpisana v jeziku duševno zaostalega poba v najlepših letih. Tanja Petrič je letos zasluženo dobila nagrado Radojke Vrančič za izjemen prevod.

A vendar - ritem pripovedi je ponavljajoč se ("Ni res? Je res.") in sčasoma postane moteč. Razen bridko ostre slike evropskega antisemitizma roman ne prinaša nobenih drugih užitkov.

Jerzy Pilch: Pri mogočnem angelu

Pri mogočnem angelu je ostra, ravno prav šaljiva pripoved o življenju inteligentnega pijanca. Bukowski je na tem področju resda zastavil visoke standarde, a jih Pilch s svojo pronicljivostjo v prvi polovici zlahka nadgrajuje. V drugi polovici roman zaide v pripovedovanje zgodb drugih pacientov, tako da pripoved povsem zvodeni (res bi težko našel bolj neprimeren izraz).

Zanimivo branje.

David Walliams: Tiranska teta

Walliams je blesav priimek. Ne, nisem se zatipkal. Ko se je znani komedijant včlanil v sindikat igralcev Equity, je tam že čemel nek drug David Williams. Walliams, torej, ni bilo druge.

Walliams s Tiransko teto zgolj sledi Stantonovemu Gospodu Gnilcu, kar seveda ne pomeni, da pri knjigi ne gre za dostojno zabavo. A nič več kot to.

Dahl je premikal meje. Stanton in Walliams tega ne počneta.

Lauren Groff: Fates and Furies

Obilo prahu okoli Fates and Furies, kaj obilo, viharji prahu! Najljubša knjiga Baracka Obame v letu 2015. In to ni še nič, všeč je bila celo Sarah Jessici Parker!

Zlahka razumem, zakaj. Dve zgodbi sta tukaj, najprej Lotto, potem Mathilde. Groffova prvo zgodbo izvede skorajda brezhibno in bralce namenoma uspava, potem pa vse skupaj razstreli z drugo platjo. Roman bi lahko bil izjemen, pa ni.

Če ne prej, začnejo alarmi cingljati ob zlorabi Antoina de Saint-Exupéryja in Sylvie Plath. Groffova brezsramno pograbi vsako priložnost, da si pridobi naklonjenost čim širšega občinstva.

Dlakocepskega bralca bo panika zgrabila, takoj ko bo ugotovil, da so udeleženci del privilegiranega ameriškega belskega razreda. In - ah, ironija! - prav ta družbeni sloj najbolje opiše Groffova sama:

Yuppies in embryo, miming their parents’ manners. In twenty years, they’d have country houses and children with pretentious literary names and tennis lessons and ugly cars and liaisons with hot young interns. Hurricanes of entitlement, all swirl and noise and destruction, nothing at their centers.

Lotto in Mathilde sta tako hip in oh in sploh, da lahko z njunim spolnim življenjem tekmuje zgolj smetana pornografije. Izjemen libido in brezhibna izvedba.

Ovinki v Antigono so moledujoče pretenciozni. In časovni preskoki ... Najprej se mi je dozdevalo, da gre za postavljaške izpade, kar seveda ni res. Roman je v tem pogledu zgolj šlampast. Vključno z bednimi pojasnjevanji vsega (in še česa za povrh) proti koncu.

Ko sem odlistal še zadnjo stran, sem bil dokončno razživciran in besen kot ris. Groffova piše več kot sijajno. Žal se je odločila, da bo napisala prodajno uspešnico, ki bi lahko bila velik roman. Pa ni.

A roko na srce: če bi imel sam na izbiro ti dve možnosti, za katero bi se odločil?

Dušan Čater: Pojdi z mano

Čater nam je pripravil klasično mladinsko srhljivko, umeščeno v daljno leto 2005. Zgodba o mladostniškem prijateljstvu (Ostani z mano), postavljena v pristne rovte (Odrešitev) in zašpičena z grozljivim stopnjevanjem (Čarovnica iz Blaira), je na primerni pripovedni ravni, a ne ponuja presežkov. Zmes že videnih elementov je povsem predvidljiva, izdelek pa povprečen. Žal.

Čater bi to lahko odvozil bistveno bolje.

Andrea Molesini: Niso vsi pankrti z Dunaja

Takole je bilo. Imel sem deset minut, ko sem čakal, da mi v Gardenii zavijejo darilo, zato sem stopil v antikvariat. Dva stavka:

Babičin Nesojeni ženin je imel prevelika stopala, da bi ga lahko imeli za inteligentnega. Bebav sicer ni bil, saj se je znal ljubko in stanovitno vdajati brezdelju, a zaradi velikosti stopal njegova glava ni bila deležna posebne pozornosti.

Kako bi se lahko odlepil od romana s takšnim začetkom? Domov sva šla skupaj.

Molesini ponudi zanimiv pogled na prvo svetovno vojno iz naše neposredne bližine in ravno pravšnjo količino izredno dodelanih likov. Smrkavec je malce medel, najboljša pa je Giulia, katere potencial je tako velik, da ga Molesini niti s svojim nabijanjem na prvo žogo ne more uničiti kar tako. Uspe mu šele v zadnji tretjini, kjer lik povsem izgori, Paolo pa plehko zaključi svojo pot.

Zanimiv, pravzaprav celo dober roman, se mi zdi.

Elizabeth Strout: My Name is Lucy Barton

Če iščem kratek povzetek romana, se ponavadi obrnem na Guardian. Ne spomnim se, da bi kdaj kakšen avtor kar sam od sebe ponudil smiselno alternativo. Razen seveda Elizabeth Strout na 107. strani:

This is a story about love, you know that. This is a story of a man who has been tortured every day of his life for things he did in the war. This is the story of a wife who stayed with him, because most wives did in that generation, and she comes to her daughter’s hospital room and talks compulsively about everyone’s marriage going bad, she doesn’t even know it, doesn’t even know that’s what she’s doing. This is a story about a mother who loves her daughter. Imperfectly. Because we all love imperfectly.

In to je to, pravzaprav.

Po Olive Kitteridge, ki je eden izmed najmogočnejših literarnih likov zadnjih let, je Stroutova ustvarila Lucy:

"This is Lucy." She added, almost playfully, "Lucy comes from nothing."

Lucy, spravljena s svetom, leži v bolnišnici, kjer jo iznenada obišče mati. Mati, ki ne zna reči: "Rada te imam." Razen kadar spiš.

Zgodba me sicer ni prevzela, a je roman kot celota tako uravnotežen, da je - še pred branjem Szalaya, ki ga je pohvalil Rigi - Lucy zaenkrat moja zmagovalka za bookerja 2016.