Med branjem Tetovatorja iz Auschwitza me je zlagoma navdal neprijeten občutek, da nekaj ni v redu. Sprva sem zle slutnje pripisal omejenim jezikovnim registrom, primernim spodnji ligi šunda. Žal sem se zmotil. Jezik sploh ni težava (opomba: jezik JE težava, glej komentar spodaj), težava je vse ostalo. Kratko iskanje na internetu je hitro potrdilo sume.
Ob izidu romana se je oglasil Auschwitz Memorial Research Center. Poročilo Fact-checking "The Tattooist of Auschwitz" je neusmiljeno: roman je ... "an impression about Auschwitz inspired by authentic events, almost without any value as a document".Po navedku Guardiana, Paweł Sawicki, urednik Auschwitzovega spominskega časopisa, useka še bolj ostro: “The number of different errors in the book – not only in simple basic facts but also in the depiction of the reality of Auschwitz – can sometimes create more confusion than understanding. It turns a real story into an interpretation – very moving and emotional – that however blurs the authenticity of this true experience. We believe that the survivor’s story deserved better.”
Strinja se tudi The New York Times: "Every author who turns fact into fiction must find a way to compress time, to omit events that don’t advance the story, and to be economical with the number of characters. They must also solve tricky problems that are peculiar to their story, and for many, Morris’s choices have created a compelling and uplifting tale. But the history in historical fiction still matters, from small personal details (Gary Sokolov said it bothered him that his father’s name was misspelled “Lale” in the book) to larger complexities that may make a tale more murky."
Tetovator iz Auschwitza dela več škode kot koristi. Veliko več škode kot koristi. Preskočite, obvozite, prestopite ta nesrečni izdelek.
"Ena od prednosti njegove vloge tetovatorja je, da ima Lale možnost vedeti, kateri dan in datum je, ki je zapisan na dokumentu, ki ga prejme vsak dan in ki ga, ko je delo opravljeno, vsak večer tudi vrne."
OdgovoriIzbriši"Ravno, ko hoče v torbo spraviti še zadnji košček, si ogleduje majhen zavoj hrane, ki ga drži med svojimi grobimi, umazanimi prsti."
"Tiho prekolne proti kateremu koli bogu, ki ga v tistem trenutku posluša."
"Obseg tega, kar mu je Jakub pravkar povedal, ga začne dohitevati."
"Tokrat ga zadane z vso silo, čeprav mu je Jakub namignil namero, da ga bo udaril."
"Končno najdeta barako, kjer je več prostora, in si poiščeta svoj prostor."
"Bi iz mene naredila najsrečnejšega človeka na svetu?"
"Cilka je bila obsojena kot nacistična zarotnica in bila obsojena na 15 let prisilnega dela ..."
"Ko vstopi v barako 7, ga pozdravi običajni zborček glasov in pojasni, da ima le dodatno hrano za Leona ..."
"Večkrat skuša ujeti Laletov pogled, ki pa nikoli ne dvigne oči nad višino roke, ki jo tetovira."
"Nekaj pristane na Laletovi glavi in dvigne pogled."
Da ne govorimo o tem, da nas kar naprej kaj zadAne, da so občni pridevniki na -ski zapisani z veliko (Ruski), da prevajalki niti lektorici ne uspe prav zapisati Sonderkommando: Sinderkommande, Sinderkommando, Soderkommandose, vejice in podobne banalnosti pa raje kar pustimo.
Tako da - jezik JE težava. Hudimano velika. Ne le da je že v izvirniku površinski, prazen, klišejski, prevod ga dokončno izmaliči v nekaj, kar ne bi smelo nikoli ugledati luči sveta v natisnjeni obliki.
Kako so lahko citirani kritiki ta zmazek imenovali "compelling" in "uplifting" ter celo "very moving and emotional", ni mogoče razumeti, razen če dotlej niso prebrali česa drugega kot vremenske napovedi in telefonskega imenika.
Hvala, Aleksandra. Evo, to je razlika med mano in nekom, ki ima jezik in prevajanje v malem prstu. Kaj dlje od "neprijetnega občutka" mi ne uspe priti. Jezik torej JE težava. Dodajam opombo zgoraj.
OdgovoriIzbriši