Jeff Kinney: Dnevnik nabritega mulca: Kolo sreče

Osma knjiga iz zbirke Dnevnik nabritega mulca je točno takšna kot vse ostale: nekaj humorja, ki nikoli ni prav dobro zašpiljen, in nekaj vpogleda v svet odraslih, ki si ga bodo smrkavci seveda razlagali po svoje.

Kolo sreče obdela mulčevo samoto, ki izbruhne, ko Nejc dobi punco, odločitve, ki jih daje magična krogla, in travmatično rodbinsko snidenje. Nič posebnega in nepozabnega. Glavno, da froci berejo, in pri tem celo uživajo.

Julia Pierpont: Among the Ten Thousand Things

Skoraj me je kap: Among the Ten Thousand Things na Amazonu dobiva skoraj dosledno najslabše možne ocene, eno ali dve zvezdici, recimo. Ocenjevalka, ki Pierpontovi dodeli pet zvezdic, prostodušno prizna, da pozna njene starše. Čudoviti ljudje.

Roman mi je bil všeč. Naj se požrem?

Začetek je pravi "hua!" Pojavi se pismo in škatla obscenosti.

Dear Deborah,

Do you go by Deborah? It sounds so uptight. I bet you hate Debbie. I hate Debbie, too.

Jack calls you Deb.

This is a letter about Jack.

I began sleeping with your husband last June.

Škatla pride v roke otrokoma. Potem ženi. Družinski svet se sesuje.

Poslušajte, to so štiri poglavja: "New York, the End of May", "That Year and Those That Followed", "Jamestown and out West, the Start of June" in še enkrat "That Year and Those That Followed". Pretresla me je struktura, ki zgodbo v sedanjosti prekine z dvema poglavjema, v katerih je pitijsko opisano vse, kar se bo protagonistom zgodilo v prihodnosti.

For eighteen days the apartment stayed empty. Fine dust and pollen collected on the windowpanes and the mirrors stood with no one in them. Nothing in or out of the closed-circuit space. Only the wireless went on, invisibly complicating the air.

Zorni koti so štirje, Deb, Jack in otroka. Vsakomur sem verjel. Otroke je težko narediti prepričljive, a Pierpontova to zagotovo zna.

Roman je skoraj popoln izdelek z eno težavo: Pierpontova spada v prvo ligo, občinstvo pa od nje pričakuje dobro plažo. Napaka, prijatelji.

Alexandra Kleeman: You Too Can Have a Body Like Mine

Najprej je A. Potem je B, njena sostanovalka, ki postaja vse bolj podobna A. In seveda C, se mu življenje vrti okoli pornografije in televizije. Nič posebnega, pravzaprav.

Prva polovica romana skorajda neprepričljivo opleta okoli B-jine transformacije, indoktrinacijskih reklam za Kandy Kakes in vakuuma, ki preveva A-jino bivanje. Zgodba se počasi priplazi v distopično vizijo sveta, obsedenega z religijo prehrane in prepredenega s totalitarizmom. Na trenutke mi je pogled v norijo, katere zametke zlahka vidim že danes, vzel sapo, a ne dovolj, da bi rekel: vredno branja.

Stephen Chbosky: The Perks of Being a Wallflower

Charlie v epistolarnem monologu počasi odrašča in koraka skozi običajno najstniško zmešnjavo drog, alkohola in seksa, ki ga najprej seveda ni. Kot "dober poslušalec" in akuten nedejavnež je najprej obsojen na obrobno vlogo, iz katere ga izvlečejo občasni prebliski in - kdo bi uganil - über-in-sploh atraktivna Sam. Premnogokrat videno.

Naracija je rahlo čudaška, tako da do konca nisem vedel, ali ne gre za poskus prikaza avtizma ali česa podobnega. Menda ne, kar je slabo.

Prebrano, prebavljeno, pozabljeno.

Morda je film boljši. Igra Emma Watson, kar je že nekaj.

Tom McCarthy: Satin Island

"Avantgardni roman" s kafkovskim likom, imenovanim U, kup antropološkega nakladanja in še en mimosun lanskoletne žirije za bookerja.

Ni čudno, da sem pozabil, da sem nekoč davno prebral tudi McCarthyjev C. Isti šmorn.

Borut Golob: Smreka bukev lipa križ

Goloba sem bral drugič, in še ga bom.

Smreka bukev lipa križ je po mnenju založnika "groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno". Izjava je podcenjujoča.

Borut Golob ima pripovedni glas, kot ga Slovenija še ni imela. Roman se bere kot niz ljudskih postulatov, ki jim nihče pri zdravi pameti noče oporekati. Recimo:

Krištofov rod je spoznal štilerico.

Štilerica je bila zanje tako pomembna, da je vsako leto nastopala celo v božičnih jaslicah poleg tesarja Jožefa. Tako je Krištofov rod razumeval religijo in umetnost.

Krištof je imel štilerico. Vedno.

Poslednja resnica ne more imeti več različnih pojavnih oblik, tako kot v jaslicah ne nastopajo nosorogi namesto ovčic.

Štilerica je že na prvi pogled veliko lepša od husqvarne.

Zgodba poka od norih domislic, ki jih boste želeli na glas brati svojim bližnjim, le-ti pa bodo obžalovali, da niste na službeni poti vsaj v Kijevu, če že ne v Donecku. Pripovedne niti so prepletene s takšno natančnostjo, da boli glava. Golob se ne šali.

Smreko bukev lipo križ morate nujno pokrmiti moškemu delu populacije. Pri vseh tistih, ki od osmega razreda niso prebrali več kot navodil za vrtalnik, lahko pričakujete tudi manjše čudeže.

Borut Golob si zasluži veliko Prešernovo nagrado, in sicer, ko napiše še en sijajen roman. Raclette žal ni na tej ravni.

Jens Lapidus: Hitri zaslužek

Lapidusa je v hišo privlekla mačka na repu. No, ne čisto. Lapidusa je v hišo privlekla tamala s Knjižnega sejma kot darilo zame. Najprej sem mislil, da gre za šalo z naslovom, malce v smislu, kako si na hitro prislužiti ogromno denarja, da bomo končno imeli avto, ki ji bo všeč. Smrklji okus vleče v smer ferrari californije ali vsaj alfe romeo 4C. Prevozna sredstva, ki si jih brez guglanja težko predstavljam in ki si jih ne bi omislil, tudi če bi mi umrla švicarska prateta, ki je nimam.

Smrklja je vsakršne aluzije gladko in dosledno zanikala. Večkrat. Mnogokrat, pravzaprav.

Z dolgo palico sem odprl platnice. Bil sem presenečen. Stvar se je brala solidno.

"Stockholmski noir" sem prebral v nekaj dneh. Brez zatikanja. Jens Lapidus ni papak z ulice. Lik je odvetnik, specializiran za kazensko pravo, in ima očitno kar nekaj kilometrine. Prikladno zameštran roman, v katerem ne manjka jugoslovanske mafije, droge, steroidov, trgovine z belim blagom in slamnatih podjetij, se pravzaprav bere kot uporabniški priročnik za vse sorte nečednosti. Branje je v tem smislu izjemno, zgodba pa trdna. Manjka morebiti kakšna stilistična bravura in vsaj sled humorja, a izdelek je kljub temu več kot na primerni ravni in zagotovo vreden branja.