Nathan Filer: The Shock of Fall

Redko se mi zgodi, da me na kindlu kot naslednje branje ne čaka vzorec, temveč že kupljena knjiga. Zakaj Nathan Filer? Kdo za vraga je to? In zakaj sem knjigo kupil že vnaprej?

Priznam, potreboval sem spletno iskanje: Filer je za The Shock of Fall dobil costo za prvenec leta 2013, medtem ko je v splošni kategoriji neupravičeno zmagala Kate Atkinson z Life After Life.

Žal mi je, ampak sledijo pokvarki. Če mislite Filerja brati s pravim guštom, vam svetujem, da niti ne pošpegate naprej.

Resno.

Stran, stran, stran!

Bili ste opozorjeni. Moja vest je - vsaj s tem v zvezi - čista.

The Shock of Fall je predvsem roman suspenza, norega, deliričnega suspenza, ki bralca takoj potegne v svoje temne vrtince. Na začetku sem sicer še poskušal nekaj pametnjačiti z analogijami na Marka Haddona in Skrivnostni primer, ampak, povem vam, to je vse skupaj brez zveze. Ni analogije. Filer je izjemen tako v suspenzu kot v narativni prepričljivosti.

Imeti moraš jajca, da napišeš:

It doesn't matter, because I've changed all their names anyway. Nobody in this story has their real name. I wouldn't do that to people. Even Claire-or-maybe-Anna is between two other names I can't decide. You don't think I'm really called Matthew Homes, do you? You don't think I'd just give away my whole life to a stranger?

Come on.

Matt je shizo, ki preboleva smrt svojega brata Simona in se bori z občutki krivde. Počasno kopanje po družinski zgodovini in vselej subjektivnih spominih je fantastično, suspenz pa je v bralčevi negotovosti, ko se mu še zdaleč ne sanja, v kakšno godljo se je zapletel.

Dobro jo boste odnesli, če se boste Filerjevemu toku povsem prepustili. Če pa boste nespametno iskali faktografska sosledja, brezčasno zgodbo in poučen konec, vam razočaranje ne uide.

Nathan Filer je nova literarna zvezda. Absolutno priporočam.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

Mnogo načinov je, na katere lahko - zelo pogojno rečeno - sodobni bralec bere Zločin in kazen: tu je kriminalka z rahlo srhljivimi elementi, pa psihološka analiza, premešana z globljimi, moralnimi vprašanji. Zgodovinski kontekst je podan sam po sebi, in zlahka lahko celo malce uživamo v vpogledu v petersburški vsakdan. Razumihin mi je hitro prirastel k srcu; presenečeno sem ugotovil, da je tudi Svidrigajlov že skorajda simpatičen, česar za nedoraslega, plehkega in globoko sebičnega Raskolnikova nikakor ne bi mogel trditi. 

Z Dostojevskim sem opravil za kakšno desetletje. Ali dve.

Alain de Botton: The News: A User's Manual

Preobilje novic, ki jih niti ne moremo niti ne želimo predelati; nenehni občutki krivde bodisi zaradi opazovanja tuje nesreče bodisi zaradi gledanja vstran; nepremagljiva potreba po osveževanju spletne strani z novicami - zakaj? In kako preživeti?

The problem with facts is that there is nowadays no shortage of sound examples. The issue is not that we need more of them, but that we don't know to do with the ones we have.

Vse je kajpak relativno. Silvo Plut opravi svoje, in že se nam zdi, da se je sesula še zadnja vrednota, ki je držala naš svet skupaj. A vseeno sta v Sloveniji šla spat skoraj dva milijona ljudi, ki do večera nista nikogar ne udarila ne umorila. Stvar perspektive.

De Botton je natančen (politika, novice iz sveta, gospodarstvo, znane osebnosti, katastrofe, potrošništvo) in hkrati ambiciozen, ko nas skuša podučiti, kako sprejemati novice, ravnati z njimi in kakšne bi morale biti. Zdi se mi, da mu je uspelo, še vedno pa čakam Crnkoviča, da to potrdi v Sobotni prilogi.

Vredno branja.

Kate Atkinson: Life After Life

Ste že kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi lahko življenje živeli znova in znova, dokler ga ne bi izpilili do popolnosti? To je Life After Life.

Ursula se rodi leta 1910, medtem ko zunaj divja snežni vihar. Že začetek je zapleten in zlahka vodi v napačno smer. "Darkness fell."

Vse prav, prva tretjina kar gre, potem pa se začne dremanje ob počasnem kvačkanju zgodbe. Predramil sem se edinole ob srce parajočem, obupnem opisu nacistične Nemčije in njenega vodstva. 

Povprečna predstava, a dokaj dobro uspavalo. Odsvetujem.

John Boyne: Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa

John Boyne? Deček v črtasti pižami? No, ta.

Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa je povsem na drugo vižo: v strahovito povprečni družini, ki hlepi po brezimnosti in neopaznosti, se rodi dojenčkasta različica Kim Kardashian ali Miley Cyrus, torej attention whore. Smrkavec ignorira sile težnosti in meni nič tebi nič lebdi v zraku. Težek udarec za starša.

Všeč mi je bilo, kako Boyne predstavi temeljno starševsko dilemo, kaj naj storita z otrokom, in kako se posledično začno odvijati Barnabyjeve dogodivščine, prepredene z optimizmom in večno ljubeznijo do svoje družine. Ivana Brlić-Mažuranić na sodoben način.

Vmes sem se tudi dolgočasil, marsikaj se mi je zdelo tudi pretirano, ampak hej, kdo sem, da bi sodil o knjigi, ki cilja na drugo občinstvo. Konec je krasen, pokvarkov pa si ne dovolim.

Vaši smrkavci bodo uživali, in to je glavno.

Johannes Mario Simmel: Avtobus velik kakor svet

Vedno znova sem presenečen, kako zlahka v antikvariatu, ki ne premore niti bogate izbire niti kančka prijaznosti, najdem kakšen biser iz svojega otroštva. Za otroke, seveda, ampak prvi berem jaz.

26. decembra debela črna ovca Josef teče po snegu poleg deželne ceste, ki vodi v Bergstadt, in napeta zgodba o otrocih, avtobusu, pogumu, prijateljstvu in dobrosrčnosti se začne.

Presunilo me je, kako odločno se Simmel postavi ob bok Kästnerju. Tega Simmla ne poznamo dovolj, in lahko nam je žal.

Obvezno branje.

Gregory Hill: East of Denver

Začetna ideja, napad zombijev v vzhodnem Koloradu, se je Hillu kaj hitro sprevrgla v zgodbo o Shakespearu Williamsu, ki se vrne domov in najde očeta z alzheimerjem.

Dad said, "Merry." He was trying to read Mom's sweater. "Merry Christmas."
"You know who that is?" "Seems like I should know that gal, " said Pa. Sometimes it's necessary to leave the room. Come back a few minutes later with a handkerchief and a runny nose. He didn't notice that kind of thing. It was raining real gentle.

Ali pa:

I said, "That's a good sunset." Pa said, "Potential sunset, son."

Liki v romanu človeku prirastejo k srcu, in to je tisto, kar šteje. Zgodbo in zaključek Hillu zlahka oprostim.

Zmerno priporočam.